Britanska premierka Theresa May je v ponedeljek pred odločilnim torkovim glasovanjem v Westminstru pohitela v Strasbourg. Tam se je s predsednikom Evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem in glavnim pogajalcem EU za brexit Michaelom Barnierjem dogovorila, da bo v osnutek dogovora od ločitvi Velike Britanije od Evropske unije vneseno nekaj popravkov. In so bili res. Ključne dopolnilne alineje se nanašajo na določilo o kopni meji med Severno Irsko in Republiko Irsko. Ta bi morala biti po starem prava meja. To je meja, ki se je v Evropski uniji komaj še spomnimo. Zdaj je namera, da bi se na mejnih prehodih ponovno pričvrstile zapornice, nekoliko omehčana. Dejansko pa sta se politična vrhova Velike Britanije in Evropske unije strinjala, da se bo operativna narava državne meje na irskem otoku uredila v obojestransko korist; v britansko in irsko ali evropsko zadovoljstvo. To v praksi pomeni, da se bomo o podrobnostih "že še zmenili".
Tak manever Mayeve se je napovedoval. Premierka je v svojem prepoznavnem političnem slogu vztrajala do zadnjega trenutka, se v sodnikovem podaljšku dogovorila za nekaj kozmetičnih popravkov predloga pogodbe ter se domov vrnila s plahim upanjem, da je izposlovala dovolj. Težava je v tem, da je ta "dovolj" malodane komičen. Njenih zamudnih in brezupnih trikov ne kupi več nihče. Geoffrey Cox, britanski vrhovni sodnik, sicer britanski poslanec iz vrst vladajoče konservativne stranke, je nova določila pospremil z ugotovitvijo, da "zmanjšujejo rizik", ki bi ga obema stranema v nezadovoljstvo naprtila potrditev poprejšnjega predloga. Do ponedeljka zvečer je še veljalo, da bi strožji mejni režim občutno otežil življenje za obe irski gospodarstvi, ob tem pa bi avtomatično izničil tudi irski mirovni sporazum.
Zdi se, da je edina trezna možnost tista, ki naslednji rok za razvezo kaže v letu 2021. Če ne takrat, pa pač v drugi polovici leta 2022.
