(POGLED) Izpopolnjevanje antipopulističnih strategij. A pohoda populizma še zdaleč ni konec

Češki volivci so na oktobrskih parlamentarnih volitvah povzročili preobrat, potem ko jih je večina namenila glas koaliciji pretežno desnosredinskih opozicijskih strank namesto gibanju, ki ga vodi populistični premier Andrej Babiš. Tak volilni izid in imenovanje Petra Fiale za novega češkega premierja sta postala del vse obsežnejše zbirke strategij za boj proti iliberalnim populistom v srednji Evropi in Turčiji.

V času Babiševega premierskega mandata smo bili v Češki republiki priča velikemu poslabšanju stanja demokracije, poleg tega pa je bil premier sam vpleten v več korupcijskih škandalov. Čeprav sta madžarski premier Viktor Orban in turški predsednik Recep Tayyip Erdogan v svojih državah povzročila še večji upad demokracije, je Babiš kljub temu uporabil nekatere njune metode in si je med drugim prizadeval prevzeti nadzor nad državno administracijo ter spodkopati neodvisnost medijev.

Protidemokratični voditelji se učijo drug od drugega in tako izpopolnjujejo svoje strategije za spodkopavanje demokracije. Da bi jim to preprečili, bi morale demokratične opozicijske stranke upoštevati lekcije z nedavnih volitev na Češkem in drugod.

Prvič, ključna je enotnost. Češke opozicijske stranke, ki zdaj sestavljajo novo vlado, so na volitvah nastopile povezane v dve ideološko sicer različni zavezništvi. Na Madžarskem razdrobljena opozicija od leta 2010 naprej ni bila sposobna konkurirati Orbanu in njegovi vladajoči stranki Fidesz. Toda zdaj je šest opozicijskih strank združilo moči in bodo na parlamentarnih volitvah prihodnje leto Fidesz vendarle poskušale zriniti z oblasti. Nedavno so Petra Marki-Zayja, župana madžarskega podeželskega mesta Hodmezovasarhely, imenovale za svojega kandidata za premiera, ki se bo pomeril z Viktorjem Orbanom.

Druga prioriteta je posvečanje lokalnim vprašanjem. Nekateri analitiki denimo poraz Hillary Clinton in zmago Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah leta 2016 deloma pripisujejo dejstvu, da njeni demokratski stranki ni uspelo obdržati podpore volivcev v ključnih zveznih državah, kot je na primer Wisconsin.

Pravo nasprotje je nepričakovano dober nastop varšavskega župana Rafala Trzaskowskega na poljskih predsedniških volitvah leta 2020. Čeprav ga je v drugem krogu volitev le za las premagal tedanji premier Andrzej Duda iz vladajoče iliberalne stranke Zakon in pravičnost (PiS), je Trzaskowski vendarle pokazal, na kakšen način se lahko politik "urbanih elit" poveže s podeželskimi volivci. Trzaskowski je svojo predvolilno kampanjo vodil po vsej Poljski, tudi v podeželskih utrdbah PiS, pogosto z ustrezno prikrojenim lokalnim sporočilom. V Skierniewicah, mestecu v osrednji Poljski, ki ga je malo pred tem hudo prizadela suša, se je Trzaskowski osredotočil na vprašanja oskrbe z vodo, ki jih je povezal s svojo širšo podnebno agendo.

Trzaskowski je med nekim intervjujem leta 2019 priznal, da je imela PiS na preteklih volitvah premoč, potem ko ji je s sloganom Poljska v ruševinah uspelo prepričati volivce zunaj velikih mest, ki so menili, da vlada Državljanske platforme (PO) tedanjega premiera Donalda Tuska ni prisluhnila njihovim težavam. Da bi ponovno pridobil njihovo podporo, se je Trzaskowski ogradil od nekaterih preteklih nepriljubljenih ukrepov PO in se trudil volivcem v manjših mestih in podeželskih naseljih pokazati, da se zavzema za spremembe. Čeprav mu kampanja ni prinesla zmage, je z njo prispeval k okrepitvi oslabljene opozicije ter hkrati pridobil nove volivce.

Tretjič, antipopulisti bi morali ponuditi pozitivno vizijo, kot je to storil opozicijski kandidat Ekrem Imamoglu, ki je leta 2019 na volitvah za istanbulskega župana porazil kandidata Erdoganove Stranke za pravičnost in razvoj (AKP). Ključna za njegov uspeh je bila pozitivna in optimistična kampanja, ki jo je Imamoglu zastavil nekoliko drugače, in sicer s strategijo "radikalne ljubezni", kot neposreden odziv na strategijo "deli in vladaj", ki jo je uresničevala AKP.

Druga pozitivna taktika opozicije je priznavanje problemov. Zeleni so na primer to strategijo uporabili na volitvah v Evropski parlament leta 2019 in si z njo zagotovili rekordno število sedežev. Na glas so priznali probleme, povezane z okoljem, socialno pravičnostjo in vladavino prava, ter predstavili politično agendo, ki je odsevala pozitivno vodstveno vizijo Zelenih v Evropi.

Četrtič, opozicijski kandidati bi se morali izogibati kulturnim vojnam. Populistična stališča aktivira politični kontekst: s povezovanjem identitete in strankarstva lahko kulturna vprašanja postanejo bolj očitna ter ustvarijo plodna tla za razcvet populističnih pogledov. Duda je med svojo kampanjo leta 2020 na primer pozival k omejitvi pravic pripadnikov skupnosti LGBTQ, razširjal antisemitska stališča in spodbujal protinemški sentiment, s čimer je hotel podžgati populistični sentiment.

Najpomembnejše je, da Trzaskowski ni prevzel jezika desnice. Raziskave so pokazale, da liberalni kandidati, če uporabljajo strategije svojih populističnih nasprotnikov, populistom dovolijo, da usmerjajo razpravo in v njej tudi zmagajo. Podobno imajo mainstreamovski kandidati, če posnemajo populistično retoriko, večjo možnost, da bodo poraženi.

Namesto da bi se ujel na vabo Andrzeja Dude, je Trzaskowski vztrajal pri sporočilu in viziji o Poljski, s katerima bi lahko pritegnil širši spekter volivcev. Duda je zaradi tega njegovega odziva celo spremenil svojo nativistično agendo, da bi pridobil zmerne volivce. Trzaskowski se je z osredotočanjem na lokalna vprašanja razdiralnim kulturnim sporom izognil tudi na podeželju, kjer jih je Duda pričakoval največ.

In še zadnjič, demokratični nasprotniki iliberalizma se morajo sklicevati na temeljne vrednote, da bi si zagotovili javno razumevanje in podporo. Na nedavnih čeških parlamentarnih volitvah sta opozicijski koaliciji sami sebe označili za demokratični, kar je bil odsev zaskrbljenosti mnogih volivcev, da je Babiševa vlada državo obrnila v nedemokratično smer.