(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Dol z dol z janšizmom

Matjaž Gruden
22.11.2021 17:00

Naslov bo morda koga presenetil in napeljal na misel, da sem se končno izneveril svojemu pravilu, da ne komentiram dnevne in strankarske politike v Sloveniji, ali pa celo, da sem se nekaj mesecev pred volitvami oportunistično odločil skočiti na ta ali oni vlak. Pa ne gre za to. V preteklosti sem že izrazil svoje nestrinjanjem s pozivanjem na smrt janšizmu. Ne za to, ker bi šlo za grožnjo s smrtjo, kar je ugotovilo tudi že tožilstvo, ampak ker gre za grobo obliko političnega diskurza, ki ga je v Sloveniji že več kot preveč. Danes bom naredil še korak dlje in pojasnil, zakaj mi niso blizu niti pozivi dol z janšizmom in drugimi -izmi

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Foto: Robert BALEN

Robert Balen

Naslov bo morda koga presenetil in napeljal na misel, da sem se končno izneveril svojemu pravilu, da ne komentiram dnevne in strankarske politike v Sloveniji, ali pa celo, da sem se nekaj mesecev pred volitvami oportunistično odločil skočiti na ta ali oni vlak. Pa ne gre za to. V preteklosti sem že izrazil svoje nestrinjanjem s pozivanjem na smrt janšizmu. Ne za to, ker bi šlo za grožnjo s smrtjo, kar je ugotovilo tudi že tožilstvo, ampak ker gre za grobo obliko političnega diskurza, ki ga je v Sloveniji že več kot preveč. Danes bom naredil še korak dlje in pojasnil, zakaj mi niso blizu niti pozivi dol z janšizmom in drugimi -izmi.

V Sloveniji vse od osamosvojitve velja zelo trdovratno prepričanje, da je za večino naših križev in težav kriva slovenska neenotnost. Razklanost doživljamo kot urok, ki nam ga je v zibelko položila hudobna čarovnica usoda, ker je 25. junija 1991 nismo povabili na krst in fešto ob rojstvu države. In ker gre za urok, seveda ne manjka princev, ki so prepričani, da nas lahko s svojim magičnim poljubom ponovno prebudijo v enotnost in popeljejo v svetlejšo prihodnost, na veke vekomaj amen. Prvi med njimi je predsednik države, ki se ves čas trudi, da bi nacijo združil v topel, a vrednostno indiferenten, nekritičen in vsegliharski objem. In pri tem po vseh teh letih očitno ni najbolj uspešen. Iz obupa slovenske obsedenosti z razklanostjo se je rodila prava industrija politično strankarskih platform, ki nam v imenu preseganja razlik in na tej tako opevani, a pri nas ideološko izpraznjeni sredini obljubljajo nebesa na zemlji. Mnogi politiki in stranke, z nekaj iskrenimi izjemami, bi bili radi na sredi in trdijo, da so na sredi, ker si tam po njihovi oceni lahko ideološko nikjer in kjerkoli obenem. Ker tam lahko obljubljaš vse in ne delaš nič ali kar ti paše. Vsi bi nas povezovali in združevali, da ne bomo več tavali ne levo, ne desno, ampak samo še strumno korakali naprej.

Moja teza ni, da nismo razdeljeni, ker to očitno smo. Ne le to, kot družba po skoraj dveh letih pandemije nismo le razklani, ampak razsuti in imamo resne težave s funkcioniranjem kot civilizirana in racionalna skupnost ljudi. A po mojem trdnem prepričanju nas v to godljo ni pripeljala razdeljenost, ampak dejstvo, da se delimo zaradi napačnih stvari in na napačen način. Urok in prekletstvo slovenske (in ne le slovenske) družbe in demokracije ni v tem, da nismo enotni, ampak v tem, da ne znamo biti civilizirano in racionalno neenotni. Spomnimo se, v kakšnem režimu smo živeli v prejšnji državi. Tam ni bilo prostora za nikakršno razklanost in razdeljenost. Komurkoli se je porodila neenotna misel, je hitro dobil po prstih ali po glavi. Živeli, dihali in razmišljali smo kot eno. Vsaj v uradnem, javnem in dovoljenem. En narod (OK, nekaj narodov), en režim, ena ideologija. Glede na to, da je bil konec političnega enoumja eden od glavnih motivov za osamosvojitev, je tragični paradoks, da danes variacijo tega istega enoumja postavljamo na nacionalni piedestal.

Robert Balen

Delujoča pluralistična demokracija, za katero smo se pred tridesetimi leti zavzemali in jo zaščitili z ustavo, zahteva, kot že ime pove, pluralizem. Na ustavnih vrednotah temelječ prostor za izmenjavo in spopad različnih programov, idej in ideologij. Potrebna je tudi politična kultura, ki politiko vodi in obvezuje h kompetentnosti, integriteti, transparentnosti in odgovornosti, ter seveda sistem varovalk, ki demokracijo varujejo, če se politiki v spoštovanju prej naštetih imperativov zalomi.

Namesto takšnega demokratičnega pluralizma se v Sloveniji (in ne le v Sloveniji) pogrezamo v močvirje tribalne kulturne polarizacije, v kateri ne štejejo in ne odločajo ideje, predlogi in programi, ampak zgolj identiteta. Kdo si, s kom si, proti komu si. V tej paradigmi cilj političnega delovanja ni pridobitev demokratičnega mandata za uveljavljanje na volitvah potrjenih programov, ampak popolna in trajna prevlada nad političnim nasprotnikom. Na kakršenkoli način in za katerokoli ceno. To je posledica kompromisarstva z avtoritarnim populizmom, ki smo mu priča v mnogih delih Evrope in sveta. Populizem ni ideologija in ne potrebuje idej. Zahteva vojščake in sovražnike in ne tolerira kritično razmišljujočih državljanov in politične konkurence. Operira z nalepkami in slogani, ki služijo kot tarče in instrukcije pehoti, v koga se mora zapičiti in koga napasti. Komunajzarji, soroševci, feministke, pedri, multikulti izdajalci. Tisti, ki na nalepke in žaljivke z ene strani odgovarjajo na enak način, sami stopajo v past, ki jim jo nastavlja populizem. Britanski The Guardian je nedavno objavil izsledke raziskave, ki jo je opravil YouGov-Cambridge Globalism Project, in te kažejo, da politični spopadi ali kulturna vojna, kot to imenujejo na zahodu, v mnogih demokracijah ne temeljijo toliko na razlikah v stališčih in političnih pogledih ljudi, ampak na slepi klanovski pripadnosti lastnemu taboru in sovražnosti do tistih, ki podpirajo drugo stran. Če so šle stvari tako daleč v državah, ki imajo bistveno daljšo zgodovinsko izkušnjo z demokracijo, potem je jasno, da je tam, kjer je teh izkušenj manj in so posledično šibkejše tudi institucije in varovalke pluralistične demokracije, situacija še toliko slabša in nevarnejša.

Tit Košir

In tukaj se želim vrniti na svoje nestrinjanje s politiko, reducirano na spopad z -izmi, takšnimi in drugačnimi. Če se želimo izkopati iz godlje in končno začeti vzpostavljati civilizacijski družbeni model, zaradi katerega in v imenu katerega smo se pred tridesetimi leti osamosvojili, se moramo tudi sami odpovedati nalepkam, posploševanju in ad personam političnem vojskovanju. Odgovor na razvrednoteno vsegliharsko pehanje za enotnostjo, ki je zaveznik populizma in objektivno tlakuje pot v enoumje, ne more biti nekritično in absolutistično vkopavanje na lastnih okopih, svojih nalepkah in sloganih, ker to vodi v sprejemanje in legitimacijo kulturne vojne kot edine oblike političnega delovanja. Ne glede na to, kakšna so moja politična prepričanja, si ne bi nikoli želel živeti v družbi, v kateri bi vsi razmišljali ali celo morali razmišljati tako kot jaz. To seveda ne pomeni pristajanje na vse in spoštovanje vsega, prav nasprotno, a pluralistična demokracija potrebuje konkurenco idej, ne pa vojno z ljudmi, pa če jih še tako ne maramo.

V Sloveniji bi morali graditi enotnost na spoštovanju ustave. V njo smo zapisali temeljne vrednote, na katerih smo bili pred tremi desetletji odločeni graditi svojo prihodnost. Vladavina prava zahteva spoštovanje ustave, zakonov in neodvisno pravosodje, ki ni in ne more biti orodje te ali one strani. V ustavo smo zapisali, da je Slovenija socialna država, kar nikakor ni ovira, da si lahko različne politične opcije prizadevajo ta cilj uresničevati na različne načine, ne morejo pa ga ignorirati ali izničiti. Zapisali smo, da smo država, ki spoštuje človekove pravice in politične svoboščine. To je imperativ, ki ne more biti predmet dobre volje trenutne večine ali političnega mešetarjenja. Zavzemati se moramo za učinkovite demokratične nadzorne mehanizme, neodvisne medije in angažirano in kritično civilno družbo, brez katerih ni in ne more biti delujoče demokracije. Upreti se moramo argumentom "prej ste vi, zdaj bomo pa mi", ker to vodi v klientelizem, korupcijo in poraz demokracije. Upreti se moramo uravnoteževanju enih parcialnih interesov z drugimi, ene nespodobnosti z drugo, z ustavo zaščitenih demokratičnih vrednot z njihovimi avtoritarnimi alternativami, znanja z neumnostjo, kulture z nacionalistično ikonografijo, kritičnega razmišljanja s slepo poslušnostjo, dejstev z emotivno selekcioniranimi, na družbenih omrežjih nabranimi "resnicami", solidarnosti in odgovornosti s sebičnostjo. Nehajmo pristajati na tezo, da gre pri tem za odločanje med levico in desnico. Morda bomo kvalitativni korak k demokraciji uspeli napraviti takrat, ko bomo sposobni razlikovati med tem, kaj je osebnostna motnja in kaj sta politična ideja in program.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta