Populizem je izraz, ki se v politiki pogosto uporablja, najpogosteje na račun oseb, stališč in dejanj, s katerimi se ne strinjamo. Takšno razposajeno zmerjanje vsega in vsakogar je rezultat tega, da si populizem vsakdo razlaga po svoje. Različna mnenja obstajajo ne le gleda tega, kdo je populist, ampak tudi glede tega, ali je populizem sam po sebi nekaj slabega ali ne.
Izraz populizem se je sicer prvič pojavil v kontekstu, ki je bil bistveno drugačen od današnjega. Ameriška populistična ali ljudska stranka je nastala konec 19. stoletja kot levo usmerjeno agrarno gibanje, ki se je zavzemalo za gospodarske in politične reforme v korist kmečkega prebivalstva, predvsem na zahodu ZDA.
Pozitivno (in romantično) interpretacijo populizma kot radikalnega emancipatornega odgovora na krmežljavo in krivično liberalno demokracijo sta razvijala tudi argentinski politolog Ernesto Laclau in njegova soproga Chantal Mouffe. Njuna stališča so precej odmevala tudi v delu slovenske levice, ki je odgovor na krepitev neoliberalizma in desne skrajnosti v slovenskem političnem prostoru videl v krepitvi levega populizma.
Morda najpogostejša in tudi najmanj natančna interpretacija je tista, ki populizem označuje kot simplistično politiko, ki želi za vsako ceno ugajati in biti priljubljena pri vseh. Po teh vatlih glede največjega populista v Sloveniji ne bi bilo nobenega dvoma. Sam sem do tega zadržan. Ne trdim, da nekdo, ki politiko doživlja kot egotrip, ne more biti populist, pravim le, da ni populist zgolj zato, ker se tako na vse pretege trudi, da bi ugajal vsem. To ni populizem, kvečjemu popularizem. Je pa tudi res, da je všečnost, ki temelji na naklepni etični neangažiranosti in vrednostnem vsegliharstvu, objektivno zaveznik tistih, ki jim gredo vrednote liberalne demokracije na jetra in v nos.
In to so predvsem tisti, ki jih kot populiste označuje nemško-ameriški politolog Jan-Werner Müller. Po njegovi definiciji je populist tisti, ki si samovoljno prilašča ekskluzivno pravico predstavljanja ljudstva. Podobno populizem razlaga tudi nizozemski politolog Cas Mudde, ki pravi, da populizem v vseh pojavnih oblikah vedno vključuje sklicevanje na ljudstvo in stigmatizacijo elit. To lahko počne tako z leve kot z desne. Mudde zato pravi, da populizem ni ideologija, ampak politična strategija, s katero močni, karizmatični voditelji želijo zavzeti in si utrditi politično oblast. Politolog Yascha Mounk z ameriške Univerze Johnsa Hopkinsa v svoji knjigi Ljudstvo proti demokraciji iliberalno demokracijo, ki karakterizira populizem na oblasti, imenuje demokracija brez pravic. V takšni demokraciji se redno organizirajo volitve, a brez učinkovitih varovalk, da bodo tudi svobodne in poštene, da bodo upoštevane politične svoboščine, da bodo družbenim manjšinam zagotovljene njihove pravice in da bodo mediji in sodstvo lahko opravljali svojo nadzorno funkcijo. Oblast ljudstva se sprevrže v tiranijo volje večine, ki jo pooseblja, interpretira in implementira ljudski vodja, ali, z drugo besedo, populist.
Populizma torej ne gre prepoznavati po nalepkah, s katerimi se medsebojno obkladajo politični nasprotniki, ampak po odnosu do demokratičnih nadzornih institucij oziroma, po angleško, checks and balances. Te institucije imajo v liberalni demokraciji ključno vlogo v zagotavljanju spoštovanja vrednot pluralistične demokracije, političnih svoboščin, človekovih pravic in demokratične vladavine prava, v paradigmi populistične ljudske oblasti pa postanejo ovira v izvrševanju ljudske volje, ki jo, povejmo še enkrat, popolnoma samovoljno definira, interpretira in implementira populist.
Populizem izkorišča pogosto upravičene frustracije in manipulira z njimi, da se zavihti na oblast, a potem nima ne interesa ne kompetenc, da bi probleme rešil
Kako se to izraža v praksi? Začnimo s sodstvom. Pravosodna veja oblasti je tista, ki populistom najpogosteje in najučinkoviteje preprečuje samovoljno, nezakonito in neustavno izvrševanje "ljudske volje" in zaščite "nacionalnih interesov". Populizem se te ovire loteva na dva načina. Najprej s prevzemom nadzora nad pravosodjem oziroma imenovanjem sodnikov, ki so pripravljeni sodelovati, pokrivati in legitimizirati populistična dejanja in odločitve, ki so dvomljivi glede na veljavno zakonodajo in ustavno ureditev. Vsi vemo, kako pomembna so bila za bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa imenovanja sodnikov Vrhovnega sodišča ZDA. V štirih letih so mu okoliščine pa tudi mahinacije republikanske večine v kongresu omogočile, da je imenoval kar tri, Neila Gorsucha, Bretta Kavanaugha in Amy Coney Barett. A Trump je poleg tega imenoval še več kot 250 sodnikov na nižjih zveznih sodnih instancah. Sodna imenovanja so sicer običajna in nujno potrebna za delovanje sodnega sistema, a v oči vendarle bode dejstvo, da je Trump v enem štiriletnem mandatu imenoval približno toliko sodnikov, kot jih je večina njegovih predhodnikov v osmih letih. Populizmu se s prevzemanjem nadzora nad pravosodjem pogosto zelo mudi. Če se prosta mesta ne sproščajo dovolj hitro, potem v nekaterih državah s krajšo demokratično tradicijo in šibkejšimi nadzornimi mehanizmi pogosto opažamo poizkuse, da se nadzor nad pravosodjem pospeši na podlagi selektivnih lustracij, orkestriranih disciplinskih postopkov in podobnih zvijač. Poleg tega se populizem proti sodnikom in tožilcem, ki jih ne more nadzorovati, bori tudi z blatenjem. Izdajalci naroda in krivosodje so izrazi, ki so tipičen primer iz repertoarja populističnega diskurza o pravosodju, ki opravlja svoje delo.
Podobno je z mediji. Ker iliberalna demokracija (še) ni popolnoma avtoritaren sistem, je prisiljena sobivati z mediji, ki so do njene politike kritični. Tudi te situacije se loteva s poizkusi prevzema nadzora, pri zasebnih medijih predvsem s finančnimi prevzemi, v javnih medijih pa najpogosteje z zamenjavo ljudi v nadzornih in upravnih telesih in z drugimi oblikami pritiska. Javni medij, ki je neodvisen in kot tak lahko tudi kritičen do oblasti, je v očeh populista nesprejemljiva anomalija, saj populist ni zmožen oziroma ni pripravljen ločevati med tistim, kar je javno, in tistim, kar je državno, torej, po njegovem mnenju, njegovo. Podobno kot pravosodja se tistih medijev, ki jih ne more prevzeti, loteva z zmerjanjem. MSM in fake news mediji sta tipična primera nalepk, s katerimi se Trump, in seveda ne samo on, loteva kritičnega poročanja. Podoben učinek ima tudi diskreditacija dejstev in resnice. Alternativna dejstva je izraz, s katerim je Trumpova svetovalka Kellyanne Conway zagovarjala v nebo vpijoče laži glede števila ljudi na Trumpovi inavguraciji. V svetu, v katerem ima vsak pravico do svojih dejstev, resnica ne obstaja več. Mediji se ocenjujejo zgolj glede na stopnjo zvestobe ali nezvestobe vodji in njegovi ideologiji. Na podobnih temeljih počiva tudi doktrina o uravnoteževanju medijev. Mediji se ne ocenjujejo po njihovi profesionalnosti, neodvisnosti in spoštovanju deontoloških pravil, ampak zgolj po tem, ali so kritični ali servilni do oblasti.
Tretji ključni del demokratičnega nadzornega mehanizma, ki gre populizmu še posebno v nos, je civilna družba. Kaj si misli o njej, je lepo ponazoril Trumpov ksiht, potem ko je ukazal policiji, naj nasilno razžene množico, ki je pred Belo hišo protestirala proti rasizmu, zato da bi se lahko sprehodil do cerkve svetega Janeza in se slikal z narobe obrnjeno Biblijo v roki. Neovirano delovanje civilne družbe v Evropi zagotavljata 11. in 12. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Prvi se nanaša na pravico do združevanja, drugi pa na pravico do mirnih protestov, ki ni zavezana obveznosti vnaprejšnje prijave ali uradnega dovoljenja. Obe temeljni politični svoboščini sta v državah, v katerih je na oblasti populizem, pod velikim pritiskom. V sistemu, v katerem ljudsko voljo predstavlja zgolj populist, so vse druge oblike izražanja volje državljanov, zlasti če so kritične do oblasti, po defaultu sumljive in nesprejemljive. Tuji agent je formulacija, ki so jo nekatere države celo uzakonile, da bi lažje omejevale z evropsko konvencijo zaščitene politične svoboščine.
Težava populista je v tem, da mu niti uspešen prevzem vseh nadzornih mehanizmov in podsistemov v družbi dolgoročno ne zagotavlja zaščite pred ljudskim nezadovoljstvom, vključno z nekaterimi, ki so ga v preteklosti navdušeno podpirali. Razlog je preprost. Populizem izkorišča pogosto upravičene frustracije in manipulira z njimi zato, da delegitimizira politično konkurenco in se zavihti na oblast, a potem nima ne interesa ne kompetenc, da bi probleme in krivice, ki jih je izkoristil v pohodu na oblast, tudi rešil. Brez neodvisnega pravosodja, svobode medijev in delujoče civilne družbe ni učinkovite zaščite pred nesposobnostjo in korupcijo oblasti. Kadrovanje na podlagi zvestobe vladarju družbi ne omogoča, da bi se uspešno spopadala z ekonomskimi, socialnimi, okoljskimi, tehnološkimi, razvojnimi, zdravstvenimi in drugimi izzivi. Tudi preusmerjanje pozornosti na teme kulturnega boja, razpihovanje nestrpnosti in strahu, nacionalistično repenčenje in stigmatiziranje družbenih manjšin na dolgi rok ne zagotavljajo dovolj učinkovitega sedativa pred besom ljudi, ko se ti enkrat zavedo, da so bili povlečeni za nos. V tem trenutku populizmu ostane samo še represija, že tako tanka črta med iliberalno demokracijo in polnokrvno avtoritarnostjo pa še bolj zbledi.
