“Počelo je, gotov je, puklo je!" Vse te slogane iz turbulentnih devetdesetih let je moč v zadnjih mesecih slišati na demonstracijah proti aktualnemu predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću. Protesti, ki potekajo pod sloganom Eden od petih milijonov, predstavljajo najresnejšo grožnjo Vučićevemu režimu, katerega korenine segajo v leto 2012, ko se je skupaj z mentorjem iz radikalskih časov Tomislavom Nikolićem povzpel na oblast. Kljub dolgoživosti protestnega gibanja in poenotenju večjega dela opozicije v Savez za Srbiju (SZS) pa konec Vučićeve vladavine najverjetneje še ni blizu. Vzvodi njegove moči delujejo trši kot pa tisti, na katere je lahko ob prelomu stoletja računal zadnji srbski voditelj, ki ga je odnesla ulica, Slobodan Milošević.
Podpora ključnih mednarodnih akterjev - od Bruslja prek Berlina in Moskve do Pekinga - zagotovo lajša spanec strategom Srpske napredne stranke (SNS) in njihovemu voditelju. Morda jim edino skrb povzroča administracija v Beli hiši. Toda ne zgolj zaradi tradicionalne podpore pri prizadevanjih Kosova za dosego neodvisnosti, temveč tudi zaradi neprevidne kalkulacije, v kateri je Vučić pred predsedniškimi volitvami izkazal podporo Hillary Clinton in si tako nabral kar nekaj negativnih točk pri Trumpovih sodelavcih.
Pa tudi sicer naklonjenost svetovnih centrov moči ni odvisna zgolj od reševanja kosovske problematike. Že res, da je srbski vožd pokazal zahodu všečno pozicijo ob podpisu Bruseljskega sporazuma in ko njegova reakcija ob uvedbi visokih carin s strani uradne Prištine ni prešla nivoja retoričnih trikov. Toda Vučić v rokavu drži še dve pomembni karti. Prva od njiju je Republika srpska. Ena od dveh entitet, ki sestavljata BiH, je popolnoma pod nadzorom voditelja bosanskih Srbov Milorada Dodika. Ta pa zaradi lastnih političnih interesov in ekonomske odvisnosti od Srbije deluje kot postrežnik vsakokratne oblasti v Beogradu. Preko njega lahko uradna srbska politika dviga ter spušča napetosti v soseščini. Morda najpomembnejši adut Vučićeve avtokratske vladavine pa se skriva v razvojnem modelu, ki ga ubira Srbija. Tuje multinacionalke dobivajo zazidljiva zemljišča po simboličnih cenah, država jim zagotovi deset in več milijonov evrov vredne subvencije in omejitve pri izpolnjevanju okoljskih standardov, vse skupaj pa še krona z višino minimalne plače, ki je v februarju znašala mizernih 282 evrov bruto.
"Ruralna Srbija" predstavlja hrbtenico Vučićeve oblasti
