Italija je postala nova fronta bitke za evro. Matteu Salviniju, namestniku italijanskega premierja, piha v jadra politični veter, ki bo po volitvah v Evropski parlament maja letos še dodatno povečal njegov potencial, da škodi Evropski uniji. Kar je še bolj fascinantno in skrb vzbujajoče, je, da sta za porast ksenofobije, ki je temelj Salvinijevega vse večjega vpliva, kriva pomanjkljiva arhitektura evroobmočja in posledično politično valjenje krivde drug na drugega. Evropska komisija je v nedavnem poročilu o ekonomskih neravnovesjih v posameznih državah članicah EU s prstom pokazala na italijansko vlado, ker ji ni uspelo zmanjšati zadolženosti, kar naj bi povzročalo mlačno rast dohodkov. Po poročanju komisije naj bi tudi upad investicij zakrivila vlada, saj naj bi s tem, ko je odlašala z zmanjševanjem proračunskega primanjkljaja, povzročila preplah na trgu obveznic in dvig obrestnih mer.
Salvini ne bi mogel biti bolj zadovoljen. Poročilo predstavlja enkratno priložnost; za težave, v katerih se je znašla Italija, lahko okrivi komisijo z argumentom, da je njena politika fiskalnega varčevanja tista, ki je omejila rast, potisnila gospodarstvo na rob nove recesije in privedla do izvolitve populistične vlade, na čelu katere je Salvini. In kot da to ne bi bilo dovolj, je komisija še bolj preplašila posrednike z obveznicami in povzročila dodatno povišanje obrestnih mer s tem, ko je Italiji grozila s kaznimi, če ne uvede še strožjih varčevalnih ukrepov.
Zakaj bi bilo važno, ali si denar za izgradnjo infrastrukturnega projekta izposodi država ali zasebni izvajalec?
