Popotresna Turčija: Razbite izložbe opominjajo na minljivost vsega

Katastrofa, ki jo je pred dobrim mesecem, 6. februarja, povzročil potres v Turčiji in Siriji, se je umaknila iz naših medijev, a razmere na terenu so še vedno apokaliptične. Nadškof in predsednik Turške škofovske konference Martin Kmetec je prizadeto območje obiskal nedavno in z nami delil nekaj vtisov pa tudi spodbud, naj bomo solidarni, tudi ko so tragedije daleč in se dogajajo drugim.

Obiskali ste območja, ki jih je pred dobrim mesecem prizadel potres. Kakšne vtise ste prinesli od tam? Vlada na terenu upanje ali obup?

"Da, obiskal sem del potresnega področja, in sicer Iskenderun in Antiohijo (Antakya). Mesto Antiohija je povsem porušeno. Kar se tiče novega dela mesta, so bloki sesuti, vidiš lahko nagnjene zgradbe, ki bolj ali manj napol ležijo, neverjeten je pogled na nadstropja blokov zložena eno na drugo kot drva. Stari del Antiohije pa je tako uničen, da bi lahko rekli, da ni ostal kamen na kamnu. Vsepovsod veliki kupi kamnov, malte, betona; na ulicah najdete fotografijo družine, otroško igračo, skozi odprtino v zidu lahko vidite čudovit lestenec, ki še visi na stropu. Zgneteni avtomobili čakajo na odvoz, velike plastične posode za vodo pričajo o naši telesni, pa tudi duhovni žeji, razbite izložbe s prevrnjenimi lutkami pa nas opominjajo na dokončno minljivost vsega, kar nam ponuja ta svet. Pogled je res apokaliptičen. Vse tri cerkve, kakor tudi mošeja v starem delu mesta, so zrušene."

Pod ruševinami še 50 tisoč trupel

Se je iskanje posmrtnih ostankov pogrešanih do zdaj končalo (našli so okoli 50 tisoč mrtvih) ali so trupla še vedno pod ruševinami?

"Po neuradnih govoricah naj bi bilo še vedno več kot 50 tisoč mrtvih pod ruševinami."

Kako se s tragedijo spoprijema Turčija? Ji uspeva vsaj z najnujnejšim pomagati ljudem, ki so ostali brez doma?

"Turčija je velika, mogočna dežela. Vse se je premaknilo v lajšanje posledic potresa. Vsekakor so se ljudje s potresnih področji odselili, mnogi so šli v druga mesta k svojcem, drugi pa so ostali v šotorih ali pa v zasilnih sprejemališčih. Hudo je za tiste, ki so izgubili svojce, predvsem za sirote, ki so ostale brez staršev."

Prihaja pomoč tudi do ljudi v najbolj odročnih krajih? Kako je sploh s poseljenostjo na območju, ki ga je prizadel potres? So prebivalci skoncentrirani v mestih ali posejani po podeželju?

"V potresu je bilo porušenih enajst mest. Velik del prebivalstva je živel v mestih, drugi del pa na podeželju. Danes je pomoč že prišla do vseh, vendar na začetku to praktično ni bilo mogoče."

Kaj ste videli na terenu? Kaj ljudje najbolj potrebujejo?

"Največja potreba je trenutno čista voda za umivanje pa tudi pitna voda. Osnovne potrebe za preživetje so pokrite, seveda pa je vprašanje naslednjega obdobja: najti stanovanje, najti službo ... Za kmete, ki se ukvarjajo z živinorejo, ostaja odprto vprašanje, kam spraviti živino. In seveda temeljni problem, kako v doglednem času priti do hiše ali stanovanja."

Tragedija se je že umaknila iz naših medijev, kako pa je v turški javnosti?

"Tragedija je navzoča v polemikah v kritičnem obdobju pred majskimi volitvami. Mislim, da so ljudje pokazali veliko solidarnost. Vendar večina ljudi misli nase in na svoje potrebe spričo ekonomske krize. Kakor povsod je tudi v Turčiji veliko sebičnosti."

Ostajata pomoč ljudem in obnova porušenih krajev prioriteta širše skupnosti?

"Vsekakor država obljublja vsakršno pomoč vsem prizadetim v potresu. Upajmo, da se bo to tudi uresničilo."

Hud udarec tudi za krščansko skupnost

Ste nadškof Katoliške cerkve, ki je v Turčiji v veliki manjšini, vseeno se zelo dejavno vključujete v pomoč, domnevam, da večinoma muslimanskemu prebivalstvu. Kako pomembna sta ob takšnih preizkušnjah solidarnost in preseganje razlik?

"V trpljenju smo vsi enaki, vsi smo na enak način ranljivi in krhki. Katoliška cerkev preko Karitas pa tudi po drugih poteh pomaga brez razlike glede na vero ali rasno, narodno pripadnost. Gre za človeka in njegovo stisko. Tu se človek niti ne vpraša o dostojanstvu, ker ga predpostavljamo. Vsako trpljenje, vsaka stiska nas izziva, da bi naredili nekaj, kar pripomore k lajšanju trpljenja; ljubezen, kot nas jo uči Kristus s svojim zgledom in svojo besedo, je edini odgovor na skrivnost bivanja, saj nam odstira zadnji smisel življenja."

Ali in kako je ta potres prizadel krščansko skupnost v Turčiji?

"Krščanska skupnost, ki je že tako in tako majhna, je zelo prizadeta. Cerkve so porušene, ljudje so se razšli in si poiskali možnost bivanja drugje. Mnogi so se zatekli na cerkveno dvorišče v Iskenderunu, ali pa v kapucinski samostan v Mersinu. Anatolska katoliška cerkev pa tudi pravoslavna cerkev sta utrpeli neznansko škodo. To so rane, ki se desetletja ne zacelijo, to pa zaradi tega, ker smo zelo majhna skupnost. Dovolite mi, da izrazim svojo iskreno hvaležnost Slovenski karitas in vsem, ki ste nam na kakršenkoli način pomagali."