(PORTRET TEDNA) Jacinda Ardern: V politiko je vnesla mir in dostojanstvo

Sem človek. Od sebe damo največ, kar lahko, dokler lahko, potem pa je čas, da gremo. In zame je prišel čas. S temi besedami, tako nenavadnimi za politike, je še ne 43-letna Jacinda Ardern po nekaj manj kot šestih letih napovedala svoj odstop s čela novozelandske vlade. "Verjamem, da je vodenje države najbolj privilegirano delo, ki ga lahko ima kdor koli, hkrati pa tudi eno izmed bolj zahtevnih. Takega dela ne moreš in ne smeš opravljati, če nimaš polnega rezervoarja in nekaj rezerve za nepričakovane izzive," je dodala in s 7. februarjem bo pomahala v slovo. Brez lažne samovšečnosti, obtoževanja kogar koli, pretirane patetike, kar tako radi počnejo politiki vseh (s)polov. Odhajam, čas je za nove izzive, je njeno osnovno sporočilo.

Bil je čas za nove obraze

Ko je tri mesece po svojem 37. rojstnem dnevu prevzela vodenje novozelandske Laburistične (delavske) stranke in postala premierka, so ji mnogi očitali mladost in neizkušenost. Pa sploh ni bila najmlajša voditeljica kake vlade, bila je v generaciji mladih, ki so v zatohlost politike, praviloma rezervirane za tiste, ki so že srečali abrahama, vnašali svežino. Pol leta pred njeno prisego je na francoskih volitvah zmagal tedaj 40-letni Emmanuel Macron, tri mesece za njeno inavguracijo je postal avstrijski kancler takrat 31-letni Sebastian Kurz. V Sloveniji se je vzpenjal po politični lestvici tedaj 40-letni Marjan Šarec, ki se je leta 2017 prebil v drugi krog predsedniških volitev in leto kasneje postal predsednik vlade. Bil je čas za nove obraze.

No, čista novinka v politiki Jacinda Ardern nikakor ni bila. V delavsko stranko se je včlanila pri 17 letih, pri 27-ih je postala predsednica Mednarodne zveze socialistične mladine. Istega leta je postala poslanka v novozelandskem parlamentu. Deset parlamentarnih let do vzpona na sam vrh je imela časa, da se je učila politične obrti. V mirni državi, za kakršno je petmilijonska Nova Zelandija veljala.

V pižami z domačega kavča

Bi plezala na vrh wellingtonske politike, če bi vedela, kaj jo tam čaka? Morda bo to kdaj razkrila v memoarih. Kajti na vrhu je bila v enem najtežjih obdobij novozelandske zgodovine. Najprej je državo 15. marca 2019 pretresel najhujši zločin v njeni zgodovini. Brenton Harrison, 28-letni Avstralec, je v mošeji v drugem največjem novozelandskem mestu Christchurch in pred njo pobil 51 ljudi in jih 40 ranil. Država je dotlej veljala za drugo najvarnejšo na svetu. Premierka se je odzvala - najprej s sočutjem, potem s politično odločnostjo. Mesec dni po napadu, ki je dobil oznako teroristični, je parlament prepovedal polavtomatsko in jurišno orožje; to je nekaj, o čemer na primer v ZDA po vsakem množičnem strelskem zločinu govorijo, a tega nikdar ne naredijo.

Leto zatem je udarila pandemija. "Nova Zelandija je ena prvih zapirala meje in je strogo zaprta v času covida ostala najdlje. Kljub velikim restrikcijam premierka Jacinda Ardern ni izgubila zaupanja državljanov. Njena priljubljenost je sploh v prvih nekaj valovih covida precej zrasla. Ves čas je namreč delovala mirno, spodbudno, spoštljivo ..." se spominja Večerova novinarka Vida Božičko Štajnberger, ki jo je med vandranjem po svetu virus tedaj za dalj časa ustavil na tem otoku, več kot 18 tisoč kilometrov in dvanajst časovnih pasov oddaljenem od Slovenije.

"Vsakodnevno se je kar v pižami javljala z domačega kavča in državljanom odgovarjala na njihova vprašanja, hkrati pa se jim je zahvaljevala za potrpežljivost in jih mirila, da bo vse v redu. Jasna strategija o ukrepanju je bila postavljena že takoj na začetku. Vsi prebivalci so vedeli, kakšni ukrepi jih čakajo v primeru poslabšanja in kakšni ob izboljšanju. Medtem ko so se v Sloveniji ukrepi sprejemali na nočnih sejah in so se spreminjali iz dneva v dan, so Novozelandci v tako nepredvidljivih časih živeli nekoliko bolj predvidljivo, premierka pa je zaradi načina spopadanja z epidemijo postavila visoke standarde kriznega vodenja." Viralen je postal njen nagovor po facebooku, ko je med neposrednim prenosom v sobo planila njena tedaj triletna hčerka Neve in zahtevala mamino pozornost. Premierka se ni zmedla. "Morala bi biti v postelji, ljubica," je povsem mirno, s širokim materinskim nasmehom, namenjenim tudi sodržavljanom, dejala deklici. "Pridem čez minuto. Oprostite vsi skupaj."

Političarka in mati - ali obratno?

Njeno zasebno življenje, če lahko v primeru politike temu tako rečemo, je marsikomu šlo v nos. Ko je bila na začetku premierskega mandata, je zanosila in rodila kot šele druga predsednica vlade po pakistanski premierki Benazir Buto. "Nisem prva ženska, ki opravlja več nalog, nisem prva ženska, ki dela in ima otroka," je dejala takrat. Da je podkrepila svoje besede, je s trimesečno hčerko, za katero je večinoma skrbel njen zaročenec, televizijski voditelj Clark Gayford, odpeljala na zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov v New York in v novozelandski parlament. In, jasno, med puritanci požela zgražanje.

Priljubljenost, ki sicer njej in njeni stranki pol leta pred volitvami upada (država je v spirali inflacije, povečal se je kriminal ...), ima tudi svojo ceno. Sploh v času družbenih omrežij, ki se jih Jacinda Ardern nikdar ni izogibala, prej nasprotno. "Pritiski na predsednike vlad so vedno veliki. Vendar se je Jacinda v dobi družbenih medijev, klikov ter poročanja 24 ur na dan in sedem dni na teden soočila s sovraštvom in žolčem, ki so brez primere," je ob napovedi odstopa dejala nekdanja novozelandska premierka Helen Clark. Zgolj za primer: konec novembra se je v Aucklandu srečala s finsko premierko Saano Marin in od nekega novinarja sta dobili vprašanje, ali se sestajata predvsem zato, ker sta istih let in spola. "Srečujeva se, ker sva predsednici vlad," mu je odvrnila Saana Marin, Jacinda Ardern pa ga je zabila s protivprašanjem, ali je kdo kdaj postavil takšno vprašanje nekdanjemu predsedniku ZDA Baracku Obami in nekdanjemu predsedniku vlade Nove Zelandije Johnu Keyu. In je utihnil.

Od politike se bo, kot je dejala, oktobra po sklicu novega parlamenta poslovila. "Moram priznati, da sem prvič po dolgem času dobro spala," je dejala včeraj in dodala, da ob odstopu čuti žalost, ampak tudi olajšanje.