(PORTRET TEDNA) Na koncu je ni maral nihče več

Lahko bi postala ena najslavnejših britanskih političark, ki bi jo postavljali ob bok slovitemu premierju Winstonu Churchillu ali železni lady Margaret Thatcher. Lahko bi, če ... Če bi izpeljala najbolj tvegani britanski projekt po vstopu v drugo svetovno vojno, tokrat izstop Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije, v kateri se velik del prebivalcev Otoka vse od vstopa leta 1975 ni prav udobno počutil. A formule, kako zadovoljiti lastne državljane in ne povsem pretrgati vseh vezi z Brusljem, ji preprosto ni uspelo najti in tako iz stavbe na londonskem Downing Streetu 10, kjer bivajo britanski predsedniki vlade, odhaja ponižana, osramočena in skrajno nepriljubljena.
"Zame pomeni največjo čast v življenju, da sem služila kot druga britanska premierka," je minuli petek napovedala svoj odhod, ki se bo zgodil 7. junija. S tresočim se glasom je dodala, da ob odhodu v srcu ne čuti nobene zamere, ampak le ogromno in neskončno hvaležnost, da je imela možnost služiti državi, ki jo ima tako rada. Naštela je celo vrsto svojih dosežkov v vlogi šefice britanske vlade, vključno z znižanjem proračunskega primanjkljaja, zmanjšanjem brezposelnosti in povečanjem finančnih sredstev za ohranjanje duševnega zdravja. "Toda globoko obžalujem in bom tudi vedno globoko obžalovala, da mi ni uspelo izpeljati brexita," je še dejala, preden so jo premagale solze.

Notranja ministrica z najdaljšim stažem

Brexit je bila tema, okoli katere se je vrtelo vse njeno vodenje vlade, ki jo je po referendumu o britanskem izstopu iz EU, na katerem je slabih 52 odstotkov prebivalcev Združenega kraljestva glasovalo za slovo, julija 2016 prevzela od predhodnika Davida Camerona. Ta je spomladi istega leta od Evropske unije za Združeno kraljestvo izsilil koncesije - za druge države nepojmljive -, vendar tudi to ni prepričalo britanskih volivcev, da se splača ostati v navezi s celinsko Evropo. Mayeva, ki je bila dotlej notranja ministrica z najdaljšim stažem v britanski povojni zgodovini, vse od leta 2010, v predvolilni kampanji sicer sploh ni bila naklonjena brexitu. Ni sicer stala na barikadah in vpila "Ostanimo v EU", toda sodila je v tabor nasprotnikov brexita.
Če bi bila karakterna, niti ne bi prevzela vodenja vlade v času projekta, v katerega ni verjela. A ko je enkrat stopila skozi vrata Downing Streeta 10 kot stanovalka in ne le kot obiskovalka, je obrnila ploščo. "Brexit pomeni brexit in naredila bom vse, da bo uspešen," je ponavljala ob vsaki priložnosti. "Nobenih poskusov, da ostanemo v EU, ne bo, nobenih poskusov združitve skozi zadnja vrata in ne novega referenduma. Država je glasovala za izstop iz EU in kot predsednica vlade bom poskrbela, da bomo zapustili unijo," je povedala kmalu po ustoličenju.

Tri leta, 51 ministrov ali namestnikov

Napravila je prav nasprotno. Kritiki ji očitajo, da je njen sporazum o izstopu, ki ga je dosegla novembra lani v Bruslju in ga je EU tudi ratificirala, v bistvu kapitulacija, saj bi marsikaj ostalo podobno, kot je bilo prej. Obesili so se na tako imenovano irsko varovalo (backstop). To je v primeru, če ne bi bilo ustrezne rešitve v pogajanjih o sporazumu o prihodnjih odnosih, predvidevalo vzpostavitev enotnega carinskega območja EU in Združenega kraljestva ter veljavnost nekaterih pravil notranjega trga za Severno Irsko.

"Vražje težka ženska"

Theresa May se je rodila 1. oktobra 1956 kot Theresa Brasier v obmorskem mestu Eastbourne na jugu države. Njen oče Hubert je bil vikar v anglikanski cerkvi, kar mediji omenjajo kot eno njenih skupnih točk z nemško kanclerko Angelo Merkel. Tako kot Thatcherjeva in njen predhodnik Cameron je študirala na Oxfordu, a predtem obiskovala neelitne javne in zasebne šole.
Na Oxfordu je spoznala tudi svojega soproga, bančnika Phillipa. Po navedbah medijev ju je predstavila Benazir Buto, ki je kasneje postala pakistanska premierka, poročila pa sta se leta 1980. Par nima otrok. Po diplomi iz geografije se je zaposlila v centralni banki in še pred dopolnjenim 30. letom stopila v lokalno politiko. Leta 1997 je bila v mestu Maidenhead izvoljena za poslanko. Leta 2003 je postala prva generalna sekretarka konservativne stranke, med letoma 1999 in 2010 pa je zasedala več položajev v konservativni vladi v senci.