Italija se ne uspe izkopati iz trojne krize. Predvsem zdravstvene, ki še zdaleč ni minila. Država ji je dokaj uspešno kljubovala v prvi polovici prejšnjega leta, poleti je ukrepe sprostila, jeseni pa je ni obvladovala več. Če bi šlo za enega človeka, bi rekli, da je izgubil živce. Ukrepi so se spreminjali iz tedna v teden, država je bila razdeljena na rumene, oranžne in rdeče regije, primanjkuje zdravstvenega osebja, težave so s cepljenji. Skrhali so se odnosi med državo in deželami, ki so pristojne za zdravje, bilo je veliko obtožb in medsebojnega zvračanja odgovornosti. Ljudje pa še vedno umirajo, več sto vsak dan.
Draghi je bil pripravljen na predsednikov klic, čeprav bi se mu verjetno najraje odpovedal. Toda v Italiji ni navada, da nekaj odrečeš predsedniku republike
Potem je tu gospodarska kriza. Ocena, ki kroži, je, da bo s prihodnjim mesecem, ko bo prenehala veljati prepoved odpuščanja, najmanj pol milijona ljudi tvegalo izgubo delovnega mesta. Na tisoče malih podjetij je zaprlo vrata, številna za vedno. Mali trgovci in gostilničarji se soočajo z velikimi težavami, ves zimski turistični sektor miruje že od jeseni in tudi poleti je bilo turistov malo, velika mesta so prazna, kajti tujci ne prihajajo. In dejstvo je, da še dolgo ne bodo prihajali.
In končno je tu še velika socialna kriza. Italijani so družabno ljudstvo, v družbi sprožajo energijo svoje ustvarjalnosti; če družbe ni, ker je ne sme biti, se zapirajo vase, dokler ne eksplodirajo. Mediji vsakodnevno poročajo o družinskih tragedijah. Ob spomladanskem valu pandemije so ljudje prepevali na balkonih in prirejali koncerte na zoomu. Zdaj je zima, vrata balkonov so hermetično zaprta, pa ne samo zaradi mraza, in zoom uporabljajo samo še za politične in poslovne sestanke. Družba je otopela, predolgo je vse to trajalo.
Vse, kar je potrebno
Politika je iskala grešnega kozla. Nekdanji premier Mateo Renzi ga je našel v donedavnem predsedniku vlade Giuseppeju Conteju, Conte ga je našel v Renziju, voditelj skrajno desne stranke Liga Matteo Salvini ga je našel v obeh. Balon se je napihoval, dokler ni počil.
K sreči italijanska ustava daje predsedniku republike ob vladnih krizah veliko pooblastil. Sergio Mattarella je najprej hlinil poskus, da spet poveže trhlo vladno koalicijo; verjetno si je predstavljal, da to ne bo uspelo. In zato je parlament prijel za roko in ga peljal k zdravniku, najžlahtnejšemu upokojencu italijanske republike, ki se je po koncu mandata v 40. nadstropju frankfurtske stolpnice umaknil na svoje udobno posestvo v Umbriji, nedaleč od meje s Toskano, kakšnih 150 kilometrov severno od Rima. Mario Draghi je bil pripravljen na predsednikov klic, čeprav bi se mu verjetno najraje odpovedal. Toda v Italiji ni navada, da nekaj odrečeš predsedniku republike, kdorkoli že je.
Ko je leta 2011 Mario Draghi prestopil prag guvernerja Evropske centralne banke, sta urad krasili dve umetniški deli. Zemljevid renesančne Evrope je v urad namestil njegov predhodnik, Francoz Jean-Claude Trichet, velik kip zgodovinskega kovanca iz 17. stoletja pa spominja na čas prvega guvernerja, Nizozemca Wima Duisenberga. Sled Maria Draghija je mogoče najti le na majhni plaketi, pod velikim zemljevidom renesančne Evrope. Podaril mu jo je Evropski parlament. Na njej piše: "Predsedniku Mariu Draghiju v zahvalo za rešitev evra." V zahvalo za tiste tri besede, "Whatever it takes", vse, kar je potrebno, ki jih je Draghi izrekel v juliju leta 2012 na enem najpomembnejših srečanj finančnikov na svetu v ameriškem Wyomingu. Trgi so se hitro odzvali in verjetno je finančni svet šele takrat dokončno zaznal, da je evro nepovratna valuta in da Draghi ne bo za nobeno ceno pristal na njegovo ošibitev, na katero so v tistem času hude finančne krize stavili špekulanti. Mediji so ga zato poimenovali Super Mario.
Čudežni deček bančništva
Mario Draghi, 73 let, sin bančnika, je po diplomi na rimski univerzi La Sapienza nadaljeval študij na bostonski MIT, kamor ga je napotil Franco Modigliani, kasnejši Nobelov nagrajenec za ekonomijo. Po povratku v Italijo je nekaj časa predaval na univerzah v Trentu, Benetkah, Padovi in Firencah. Od leta 1984 do leta 1990 je bil izvršni direktor Svetovne banke; leto kasneje je bil imenovan za generalnega direktorja italijanskega zakladnega ministrstva, kjer je ostal deset let, čeprav se je v tem času v Italiji zvrstilo devet vlad. Med drugim je pripravil in izvedel privatizacijo velikih državnih podjetij na področju komunikacij, energetike in bančništva.
Leta 2002 je zapustil javni sektor in se zaposlil kot namestnik predsednika velike zasebne banke Goldman Sachs, kjer je leta 2004 postal član izvršnega odbora. Leto kasneje so ga imenovali za guvernerja Banke Italije, leta 2011 pa je bil imenovan za guvernerja Evropske centralne banke. Bil je skoraj novinec, ko se je proslavil s stavkom "Whatever it takes", ki ga še danes vsi omenjajo kot nekakšno njegovo osebno izkaznico. Londonska dnevnika Financial Times in The Times sta ga leta 2012 razglasila za osebnost leta.
Ljubitelj nogometa in košarke
Leta 1973 se je Mario Draghi poročil s Sereno Cappello, strokovnjakinjo za angleško literaturo, s katero ima dva otroka: hčerko Federico, ki je direktorica oddelka za investicije pri podjetju Genextra Spa in članica upravnega odbora podjetja Italian Angels for Biotech, in sina Giacoma, finančnega analitika, ki je bil do leta 2017 pri investicijski banki Morgan Stanley zaposlen kot strokovnjak za obrestne izvedene finančne instrumente, danes pa dela za hedge sklad LMR Partners. Draghi je rimokatolik, obiskoval je jezuitsko šolo in je goreč član reda svetega Ignacija Lojolskega. Z družino živi v mestecu Citta della Pieve v Umbriji. Je vnet navijač nogometnega kluba Roma in tudi velik ljubitelj košarke.
Grška kriza je kmalu zatem pretresla evropske finance. Finančne težave so nalezljiva bolezen: sledili sta Irska in Portugalska, v težavah se je znašla Španija in na prepihu je bila tudi Italija. Reševanje Grčije je bilo dvakrat boleče. Prvič zato, ker so bili prebivalci Grčije močno prizadeti, znižali so pokojnine, brezposelnost je narasla, visoko so obdavčili depozite v bankah. Drugič zaradi spopada med Frankfurtom in Berlinom: na eni strani Draghi, na drugi Angela Merkel in predvsem njen finančni minister Wolfgang Schäuble. Nemčija, pa ni bila edina, je razmišljala, da bi Evropa Grčijo pustila na cedilu, češ, naj se jo izloči iz evrskega elitnega kluba. Draghi je vztrajal pri stališču, da ne gre za Grčijo, ampak za evro in za Evropo. Bilo je zelo napeto, vendar je zmagal. In leta kasneje je Merklova priznala, da je Evropa v preveliki meri pritisnila na Grčijo.
In potem je še krepitev evrske cone v letih, ki so sledila. Tako imenovano kvantitativno sproščanje, ukrep Maria Draghija, da Evropska centralna banka kupuje obveznice držav članic, je bilo in je še zdaj pomembno sredstvo stabilizacije finančnega trga v Evropi. Tudi Draghijeva naslednica Christine Lagarde ga uporablja ob krizi, ki jo povzroča pandemija covida-19.
Od premierja do predsednika?
A vrnimo se v Italijo. Pri prizadevanju za sestavo italijanske vlade je Draghi uporabil svojo staro metodo. Delal je tiho, ni dajal izjav, na družbenih omrežjih se itak nikoli ni pojavljal: vedno je bil zelo diskreten. Zasebnost je zmeraj čuval. Svoje funkcije ni obešal na veliki zvon; v Frankfurtu so ga celo videvali v mestu, ko je spremljal ženo v trgovino. Ko se je po upokojitvi vrnil v Italijo, se ni veliko pojavljal v javnosti; kronika beleži le eno njegovo predavanje v lanskem poletju na tradicionalnem mitingu pomembne katoliške organizacije. Slave ne potrebuje, svoje ime je že zapisal v evropsko zgodovino. O njem se že nekaj časa šušlja za pomembne funkcije; klicu predsednika Mattarelle je odgovoril, v nekaj dneh opravil posvetovanja s strankami. Poslušal je, povedal svoje stališče, ni se pogovarjal o imenih ministrov. Ob koncu srečanj s strankami je dejal le: "Vidimo se v parlamentu."
Tudi o tem, kako dolgo bo ta vlada trajala, ni govoril. Človeka, kakršen je Mario Draghi, ne bo mogoče kar tako vreči z oblasti. In že se pojavljajo intenzivne govorice, da bo Draghi naravni kandidat za naslednjega predsednika republike. Mattarelli se izteče mandat čez leto dni in domneva, da bi Draghijeva vlada trajala do prihodnjega februarja, je zelo realna. Če bi postal Draghi predsednik republike, bi verjetno prihodnje leto imeli v Italiji predčasne volitve, kajti v sedanjem parlamentu bo zelo težko sestaviti novo vlado in poiskati novega premierja. Italija ima namreč samo enega Draghija.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
