Boris Jaušovec
Zoran Milanović, nekdanji šef hrvaške socialdemokracije (SDP) in bivši hrvaški premier med letoma 2011 in 2016, je z zmago nad dosedanjo hrvaško predsednico Kolindo Grabar-Kitarović v drugem krogu predsedniških volitev 5. januarja uspešno obnovil politično kariero. Na Pantovčak, kjer je hrvaški predsedniški urad, se bo vselil predvidoma 18. februarja.
Hrvaški politični analitiki so si precej edini, da Milanović ni zmagal toliko zavoljo tega, ker se je v polletni volilni kampanji, ki jo je začel z več kot desetodstotnim zaostankom za predsednico, predstavljal kot "predsednik z značajem", temveč so ga Hrvati izvolili zato, ker so z glasom zanj prvenstveno glasovali proti Kolindi Grabar-Kitarović. Ta se je v maratonski kampanji vse bolj pogrezala v neprimerne, celo neumne in nerazumljive izjave, ki so pokazale, da v resnici nima pojma ne o političnem in ne ekonomskem ustroju lastne države, še manj o zgodovini. Pa je tarnala, da je v bivši Jugi bila na voljo le ena vrsta jogurta, svečano je zaznamovala obletnico haaškega samomora vojnega zločinca generala Slobodana Praljaka, Vukovar je obiskala s svojimi otroki, ampak še preden so bili ti rojeni, hvalila se je s podporo Julienne Bušić, odgovorne za ugrabitev letala in soodgovorne za smrt ameriškega policista leta 1976, Hrvatom je obljubljala delo od doma za plačo 8000 evrov mesečno itd.
Slab premier, drugačen predsednik?
Milanović je zbral 52,7 odstotka podpore pri 55-odstotni volilni udeležbi. Slavil je v štirih največjih hrvaških mestih - v prestolnici, Splitu, na Reki in v Osijeku - pa v Istri in na severozahodu države. Zdaj bivša predsednica pa je dobila največ glasov na ruralnejših območjih, v demografsko oslabljeni Slavoniji, pa v Dalmaciji in Liki ter seveda v tujini, kjer je največ volivcev s hrvaško volilno pravico v Bosni in Hercegovini, blizu 100 tisoč. Milanović je sicer zmagal na volišču na hrvaškem veleposlaništvu v Ljubljani. Ampak tam je glasovalo manj kot 200 volivcev. Je pa Milanović v predvolilni kampanji napovedal, da bo urejanje sporov s Slovenijo njegova prednostna naloga. Dosedanji predsednici in tudi vladi Andreja Plenkovića, oba HDZ, je upravičeno očital, da sta poslabšala odnose z vsemi sosedami. A tudi sam se kot premier sosedom ni priljubil. Slovenci si niso mogli kaj, da se ne bi spomnili, kako je zvito izigral leta 2013 na Mokricah podpisani memorandum o zaustavitvi hrvaških tožb proti Ljubljanski banki. Ampak to mu je uspelo, ker je bil memorandum spisan dovolj ohlapno oziroma nekakovostno, da so se dale najti luknje. Sprva Milanović ni imel nič proti arbitražnemu sporazumu, ki ga je sprejela njegova predhodnica Jadranka Kosor. Ko so na dan prišli prisluhi nedovoljenih pogovorov slovenske agentke in arbitra, pa je bil prvi, ki je arbitraži rekel ne. Slovenska stran se Milanovićevega premierovanja spomni tudi po neugodnem izkrcavanju beguncev iz vlakov in avtobusov med največjo migrantsko krizo nenapovedano kjerkoli ob slovenski zeleni meji. Morda najhujša zunanjepolitična napaka pa se mu je primerila s proslulim "lex Perkovićem". Z njim je poskušal zavarovati agenta in morilca nekdanje Udbe pred ekstradicijo Nemčiji. Ampak Hrvati ne mislijo, da je bil najslabši hrvaški premier zavoljo tega. Ne, bolj mu očitajo, da se ni znal spoprijeti z gospodarsko krizo. Loteval se je je namreč z majhnimi, nedodelanimi koraki. Nujnih velikih reform se ni upal lotiti, ignoriral je tudi nasvete sodelavcev, s katerimi se je pogosto skregal in jih odslovil. Nekdanji finančni minister Slavko Lindić mu je zategadelj očital "pomanjkanje delovnih navad in lenobo".
Zdaj se je Milanović menda ovedel svojih minulih napak. Tudi v slavnostnem nagovoru v Tvornici kulture v Zagrebu je v volilnem večeru dejal, da ne bo več delil Hrvate po "črti, ki jih najbolj boli", namreč po ideološki ločnici na partizane in domobrane oziroma ustaše, ampak želi biti predsednik vseh, "česar morda kot premier še nisem dojel", kot je odkrito priznal. Da zna kontrolirati temperament, je skušal dokazovati med kampanjo samo. Ni se pustil sprovocirati vodji predvolilnega štaba svoje nasprotnice pred kamerami po televizijskem soočenju, pa tudi ne nekemu možaku na volišču, ki ga je zmerjal, da laže in zavaja in da je komunist. Milanović se je obrzdal in dejal, da sta bili provokaciji zrežirani v "istem studiu". Ampak morda mu to le ni bilo tako težko, če upoštevamo nedavno oznako vrhunskega hrvaškega politologa Žarka Puhovskega: "Milanović ni levičar, kakor tudi Plenković ni desničar. V teh strankah sta se znašla slučajno, zdaj pa morata igrati svoje vloge." To niti ni tako slaba ugotovitev za oba pragmatika, ki bosta vsaj še letos morala živeti v kohabitaciji, sploh pa, ker je Plenković predsednico podpiral skozi stisnjene zobe.
Iz partizanske familije, pa skrivaj krščen
Milanović se je rodil v Zagrebu 30. oktobra 1966. Oče Stipe je bil komunist, vendar tesen prijatelj protagonistov hrvaške pomladi, z Mikom Tripalom in bratoma Veselica. Njegov ded Ante je bil poznani partizan v Dalmatinski Zagori. Kljub temu ga je babica Marija Matasić brez vednosti njegovih staršev tajno krstila v cerkvi sv. Petra in Pavla, z imenom Marijan. Odraščal je na divjem asfaltu mestne četrti Trnje. Da se je lahko zoperstavil uličnim tolpam, je pet let treniral boks in postal pravi fakin. Od tedaj je znan njegov mladostni vzdevek Basta, ki tudi izpričuje njegov značaj z nizko toleranco. Treniral je še košarko in nogomet, rad je poslušal Azro, pa tudi beograjske bende, kot so Idoli in Električni orgazam. Na Pravni fakulteti v Zagrebu je postal eden najboljših študentov in dobil najprestižnejšo, rektorjevo nagrado. Pred politično kariero je imel kariero v diplomaciji, saj je bil svetnik v hrvaški misiji pri Natu in EU v Bruslju. V SDP se je vključil relativno pozno, leta 1999. Po smrti Ivice Račana leta 2007 pa je že postal predsednik stranke.
Soprogo, zdravnico Sanjo Musić, je spoznal na neki novoletni zabavi leta 1991. Poročila sta se tri leta pozneje. Nekaj časa sta, da bi povečala svoj proračun, po hišah prodajala sesalnike. Sinova Jakov in Marko sta se jima rodila leta 1998 in leta 2005. Peti predsednik samostojne Hrvaške govori angleško, francosko in rusko. Razume tudi slovensko, čeprav se je kdaj kot premier delal, da ne.
