Prihodnost letalstva je hibridna

O tem, da je prihodnost letalstva hibridna in na vodik, smo že večkrat pisali. K razvoju trajnostnega letenja je v minulih letih prispevala tudi mariborska univerza kot partner v mednarodnem projektu Mahepa. Trenutno najmočnejše letalo na vodikove gorivne celice, štirisedežno potniško letalo Hy4, ima za seboj že več deset testnih poletov, veliko jih je bilo izvedenih tudi z Letališča Edvarda Rusjana Maribor, sedaj pa prihaja iz Nizozemske vest, da bi lahko prvo komercialno potniško letalo na vodik poletelo med Rotterdamom in Londonom že čez šest let.

Ko smo se v začetku leta pogovarjali z Maršenko Marksel, vodjo projekta Mahepa na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, je poudarila, da gre pri razvoju testnega letala Hy4 tudi za modularni pristop. Razvite module za majhna letala je namreč mogoče hitro in enostavno prilagoditi za večja. Njene besede potrjuje nizozemski konzorcij, ki je s svojimi načrti za leto 2028 sicer precej ambiciozen. Sploh če upoštevamo, kako počasi se, tudi in predvsem zaradi varnosti, dogajajo spremembe v letalstvu.

Kot piše The Guardian, namerava konzorcij prilagoditi turbopropelerska letala s 40 do 80 sedeži za letenje na okolju prijazno gorivo, linijo med Rotterdamom in Londonom pa so izbrali, saj vse raziskave kažejo, da so letalska potovanja, če avione poganja vodik, na kratke razdalje okolju bolj prijazna. Britanski časnik sicer opozarja, da je evropski proizvajalec letal Airbus pred 18 meseci napovedal svojo namero, da bo do leta 2035 prvi ponudil komercialne modele letal z ničelnimi emisijami na vodik, kar znova kaže na precejšnjo ambicioznost Nizozemcev.

Pri izgorevanju vodika je edina emisija, ki nastane, vodna para. Možnosti uporabe vodika strokovnjaki vidijo predvsem v vlogi goriva za težka vozila, med katera sodijo tovornjaki, vlaki in letala. A pri tem opozarjajo, da je mogoče ničelne emisije doseči le, če vodik, ki ga izgorevamo, ustvarimo s pomočjo energije iz obnovljivih virov. Michel van Ierland iz konzorcija, ki sta ga ustanovila Unified International in nizozemska agencija za regionalni gospodarski razvoj InnovationQuarter, katerega partnerja sta nizozemski proizvajalec letal Fokker in nizozemska tehnološka univerza Delft, napoveduje možnost nastanka tržnega segmenta v vrednosti 16 milijard evrov. Izpostavil je, da bi utegnila biti njihova rešitev zanimiva za Skandinavijo in tudi Novo Zelandijo, kjer se ljudje na krajših razdaljah še vedno osredotočajo na baterijsko-električno tehnologijo. Univerza Delft je že v okviru projekta Mahepa razvijala študije, kako z manjših, štirisedežnih letal priti na 19- in 70-sedežne modele. Posebno pozornost so posvečali vprašanju, kaj povečanje kapacitet pomeni za izbor baterij in pogonskega sistema. Do 80-sedežna vodikova letala so sicer po mnenju strokovnjakov z omenjene univerze največja, ki bi lahko letala na gorivne celice. Gorivne celice so zelo težke, tekoči vodik se namreč hrani v relativno težkih izoliranih rezervoarjih, treba je preoblikovati letala, poleg tega je še zmeraj treba imeti baterije. Medtem ko običajno letalsko gorivo navadno hranijo v krilih, predvideva nizozemski načrt namestitev vodikovih kapsul v repu letala. Tehnologijo, ki bo sprva vgrajena v obstoječe turbopropelersko letalo, pa namerava konzorcij pozneje uporabiti tudi v prilagojenih večjih potniških in tovornih letalih.

Letalska industrija je odgovorna za približno 2,4 odstotka letnih svetovnih emisij ogljika, raziskave pa kažejo, da bi bilo devet od desetih potnikov na kratkih razdaljah pripravljenih plačati več, če bi bili prepričani, da je njihovo potovanje brez emisij.