"Da sva šla na Portugalsko, sta prevladala dva razloga. Prvi je, da sva aktivna človeka in je surfanje najin način življenja. Drugi razlog je, da je bil študij v Caldasu za naju dostopen, recimo, bolj kot v Španiji," začne pripoved Marko Javeršek. Kajo Bukovec izza njegovega glasu slišim: "Tu sva od lani jeseni in bova ostala vsaj do konca študija, kar bo, upava, junija prihodnje leto." Par pove, da je Caldas "malce zanemarjeno industrijsko mesto" z okoli 1500 študenti, No, Peniche, kjer živita, pa je turističen, urejen, s starim središčem mesta, celem v ploščicah, kar je sicer značilno za velik del Portugalske. "Ampak tukaj so keramični mojstri najboljši," zatrdita v en glas.
Izumrli turizem
Seveda je v času koronakrize turizem tudi na Portugalskem izumrl. "Tukaj je zmeraj bilo veliko britanskih turistov, v zadnjem času tudi ruskih in ukrajinskih. Zdaj je vse zaprto, ljudje v Penicheju nimajo od česa živeti. Tisti, ki že prej niso šli s trebuhom za kruhom v prestolnico, so oddajali turistične apartmaje ali so se ukvarjali z ribolovom. Zdaj rib nimajo komu prodati, saj so restavracije in hoteli zaprti, gostov pa ni," razlagata. Država bo sicer pomagala z denarnimi pomočmi, ampak prosilci morajo imeti poravnane vse obveznosti do države.
15 tisoč prebivalcev šteje Peniche, a je evropska surferska prestolnica
Precej manj hudo kot v Španiji
Portugalska je ob izbruhu epidemije v sosednji Španiji tesno zaprla meje z vzhodno sosedo in se očitno izognila najhujšemu koronavirusnemu scenariju. Po včerajšnjih podatkih so v desetinpolmilijonski državi odkrili 27.679 okuženih s covidom-19. Med njimi jih je bilo v smrtni nevarnosti 112. Umrlo je 1144 ljudi. Testov so opravili blizu 520 tisoč, kar je proporcionalno za skoraj tretjino več kot v Sloveniji. Na milijon prebivalcev ima Portugalska doslej 112 mrtvih, Španija denimo 572.
Šola in delo online
Šole so seveda tudi zaprli in sogovornika poudarita, da bosta letnik zaključila online, na srečo pa lahko tudi še delata online za slovenske in tuje naročnike. Kaja Bukovec: "Gibanje so bolj striktno omejili za veliko noč in 1. maj. Midva sva se v času izrednih razmer večinoma držala doma. Seveda sva šla v trgovino po živež, malo dlje sva se odpeljala le enkrat samkrat, ko sva morala na avtu opraviti tehnični servis."
Po 2. maju so se ukrepi torej začeli rahljati. Po njunem so se Portugalci dotlej disciplinirano držali omejitev gibanja, toda zdaj pa vzdušje postaja morda že kar malo preveč sproščeno: "Starejši možakarji spet sedijo na klopci pred beznicami čisto drug ob drugem in strastno gestikulirajo ter politizirajo." Prvega maja se tradicionalno začne surferska sezona. Letos je bilo to z nekaj dnevi zamude, še pravita sogovornika. Četrtega maja so se odprle tudi manjše neživilske trgovine in butiki, frizerji in avtomehaniki. "Vseeno se je treba držati pravil, metra in pol fizične distance, sončenje na plaži še ostaja prepovedano. V Lizboni se je spet odprl mestni javni promet, vendar so lahko avtobusi in tramvaji zasedeni le do dveh tretjin. Osemnajstega maja bodo v šole šli maturanti, odprli bodo restavracije, a bodo lahko le polovično zasedene. S 1. junijem naj bi se odprli tudi vrtci." Omenita še, da so edino bolnišnico v Penicheju zaprli, ko so v njej odkrili okuženo medicinsko sestro. V karanteno je za dva tedna moralo čisto vse osebje. "V tem času si je najin prijatelj poškodoval nogo in je moral v neko drugo bolnišnico daleč proč," dodata.
Povem jima, da so v Sloveniji mnogi žalostni, ker je zavoljo epidemije na stadionu Stožice odpadel nogometni spektakel ob stoletnici Nogometne zveze Slovenije. Enaintridesetega maja tako pri nas ne bomo videli na delu najboljše evropske enajsterice z nogometnim magom Christianom Ronaldom na čelu: "Uh, tukaj je šele fuzbal religija. Pred epidemijo je k Sportingu prestopil Slovenec Andraž Šporar, in ko so v gostilni v Penicheju slišali, da sva iz Slovenije, so nama vsi želeli dati za rundo," rečeta v slovo.