Bojan Brezigar
Španija se je po nedeljskih volitvah znašla v vakuumu. Niti levi niti desni pol kljub drugačnim napovedim javnomnenjskih raziskav in vzporednih volitev nista osvojila dovolj mandatov v 350-sedežnem parlamentu, da bi lahko sestavila večinsko vladno koalicijo. Za zmagovalce se sicer lahko razglašajo desničarji, ki so bližje parlamentarni večini, toda dejstvo je, da je usoda bodoče vlade v rokah sedmih manjših strank, večinoma levosredinskih ali regionalnih, ki so prestopile parlamentarni prag. Te bodo torej jeziček na tehtnici v pogovorih v naslednjih dneh, lahko pa bi hipotetično prišlo tudi do manjšinske vlade in sprotnih projektnih povezovanj. Niso izključene niti skorajšnje ponovne volitve. Tako se je zgodilo tudi v 2019, ko so morali Španci na volitve dvakrat, aprila in novembra.
Socialistom se je manever s predčasnimi volitvami izšel
Precej manj glasov za skrajno desnico
Dosedanji španski premier, socialist Pedro Sánchez ni zmagal, ampak vse napovedi o suvereni zmagi desnice na nedeljskih parlamentarnih volitvah so se izkazale za prenagljene, zgrešene. Sedanji socialistični predsednik vlade je po porazu na lokalnih volitvah konec maja očitno pravilno sklepal, ko se je odločil za predčasne volitve. Njegov mandat bi se iztekel novembra, ampak to bi omogočilo desni opciji, da bi ga do jeseni napadala in si pridobila več glasov. Socialisti (PSOE) sicer niso več prva stranka v Španiji, z več kot 32 odstotki osvojenih glasov so dobili 122 poslancev, dva več, kot so jih imeli doslej. Stranka Sumar, ki je nastala po razpadu levičarske stranke Podemos in jo vodi dinamična političarka Yolanda Diaz, je z 12 odstotki izvolila 31 poslanskih mandatov na prejšnjih volitvah jih je imel Podemos štiri več. Za večino v parlamentu je potrebnih 176 glasov; že pred volitvami je bilo znano, da lahko Sánchez računa na podporo obeh baskovskih strank in Katalonske republikanske levice, pa tudi na edinega poslanca galicijske stranke BNG, kar znese skupno 19 poslancev; torej 172, premalo za absolutno večino.
Največ poslancev je s skoraj 32 odstotki glasov dobila Ljudska stranka (PP-Partido popular), ki jo vodi nekarizmatični Alberto Núñez Feijóo; v parlamentu jih bo imela 136. Seveda lahko računa na koalicijo s skrajno desno stranko Vox, ki pa je bila na volitvah poražena; po prejšnjih volitvah je imela 52 poslancev, zdaj jih bo samo 33. To dejansko ne preseneča. Gre za glasove, ki so se vrnili v Ljudsko stranko. Pred štirimi leti je bila stranka Vox novinka v političnem prostoru, PP pa diskreditirana, ker ljudje še niso pozabili na vlado Mariana Rajoya, ki se je utapljala v korupcijskih aferah. Poleg tega je medtem razpadla desna stranka Ciudadanos, ki je pred štirimi leti dobila deset poslanskih mandatov. Je pa res, da seštevek obeh desnih strank, več kot 44 odstotkov osvojenih glasov, za skoraj deset odstotkov presega rezultat izpred štirih let. Skratka, PP se lahko pohvali, da je zmagovita stranka, vlade pa skoraj gotovo ne bo mogla sestaviti, ker poleg glasov stranke Vox lahko računa samo na edinega poslanca desničarske stranke UPN iz Navarre, nasprotnice pravic baskovske manjšine v tej regiji, in morda še na edinega poslanca avtonomistične stranke na Kanarskih otokih. Skupno 171 poslancev, premalo za večino.
Vse je v rokah malih strank
Jeziček na tehtnici bo torej katalonska stranka gibanja neodvisnosti Junts, katere duhovni vodja je evropski poslanec Carles Puigdemont, ki pa se tokrat niti na razdaljo ni javno vključil v volilno kampanjo. Jasno je, da ta stranka ne more podpirati desne opcije, že pred volitvami pa je napovedala, da ne bo podpirala niti Sáncheza. Skratka, če ne bo presenečenj, bodo morali Španci v kratkem ponovno na volitve.
Tokratna volilna udeležba je bila nižja kot na prejšnjih volitvah: približno 2,7 milijona Špancev je sicer glasovalo po pošti, ampak udeležba je padla predvsem v nekaterih regijah, začenši s Katalonijo. Tu verjetno ni šlo samo za vročino, ampak za pravi preobrat. Junts je izgubila enega poslanca in jih ima sedem, republikanska levica ERC, ki je v prejšnjem sklicu parlamenta imela 13 poslancev, jih ima zdaj samo šest. Veliko njenih volivcev se je opredelilo za socialiste, ki so postali prva stranka v Kataloniji, veliko jih je tudi ostalo doma. ERC je že na lokalnih volitvah izgubila polovico glasov, zdaj pa so ji volivci odrekli zaupanje še na parlamentarnih volitvah. Njeno dogovarjanje s Sánchezovo vlado ni bilo učinkovito in Kataloniji ni prineslo rezultatov, ki bi prepričali volivce v učinkovitost odnosov z Madridom.
Tudi pri Baskih je prišlo do majhnega premika. Sredinska stranka EAJ-PNV je izgubila enega poslanca in jih ima zdaj pet, EH Bildu pa je enega pridobila in jih ima šest. Bildu je podpirala Sánchezovo vlado in postavila samo eno zahtevo: na desetine zapornikov, pripadnikov organizacije ETA, ki so kazni prestajali v oddaljenih španskih zaporih, nekateri celo na Kanarskih otokih, je vlada na zahtevo te stranke premestila v zapore, ki so bliže Baskovski deželi. Gre za vprašanje, ki je med radikalnimi Baski zelo občuteno in volilni rezultat ni izostal.
Sánchezova vlada še zdaleč ni bila slaba. Španiji se je uspelo v veliki meri izogniti krizi, ki jo preživljajo druge evropske države, začenši z Italijo. V Španiji inflacija komaj presega tri odstotke (v Italiji je dvakrat višja) in ta vlada tudi ni imela hujših afer. Razpad stranke Podemos je potekal umirjeno in preimenovanje te stranke v Sumar (Dodatek) so volivci dobro sprejeli. Tudi dejstvo, da je po zadnjih volitvah PP sestavljala lokalne koalicije s stranko Vox, je verjetno kar nekaj volivcev prepričajo, da ne preskočijo na desni voz.
