Množice mladih in starih, belih in rjavih, delavk in uradnikov, brezposelnih in učiteljev so na predbožično soboto, že sedmo soboto zapored, odeti v rumene jopiče, zasedle pariške ulice. Hodili so v skupinah po Parizu in se veselo pozdravljali, ko so se srečali in nato korakali skupaj. Dokler jih nista policijska blokada in solzivec ponovno razdrobila. A solzivec ljudi ni ustavil. Kašljali so, tekli stran in jokali, kazali grde modrice zaradi pločevink solzivca, ki so bile izstreljene v njih, a vztrajali. "Pariz, tudi ti!" je bil klic, ki je zgodaj dopoldan odmeval po ulicah, ki vodijo od Montmartra v center mesta.
Protesti so francoskega predsednika Emmanuela Macrona prisilili, da je naredil tisto, kar se je zaobljubil, da ne bo storil – popustil pritisku ulice. A ulica mu tudi po novoletnem govoru, v katerem je govoril o hordah sovraštva, sporoča, da majhne spremembe ne bodo dovolj. Liberalni politik, izvoljen kot protikandidat Marine Le Pen, je v letu in pol še dodatno ponižal sindikate, delavke, študente in upokojenke, vse civilnodružbene skupine, ki so predstavljale glas ljudi, delavstva.
{embed_youtube}https://youtu.be/TIHKwZS0uvg{/embed_youtube}
Proti obubožanju, proti rasizmu
Brezposelna finančna analitičarka, ki je z rumenimi jopiči korakala skozi mesto, je pojasnila, da je tam zaradi prezira, ki ga Macron izkazuje do običajnih ljudi. "Vidimo, da nas nihče ne sliši, nihče ne predstavlja. Tudi mediji so osredotočeni le na izgrede in policijsko nasilje, ne pokažejo pa vseh običajnih ljudi, zakaj smo tu cele dneve in česa si želimo." Prišla je s prijateljem, učiteljem, s katerim sta skupaj po megafonu prepevala pesmi, ki so vnašale med protestnike tako razigranost kot spomine na partizansko tovarištvo. "Želim si spremembe sistema, ki sedaj ustvarja le vse več revnih in obubožanih," je pojasnjevala v brezhibni angleščini. Na to, da sedanji socialni in davčni sistem služita le utrjevanju in poglabljanju razlik, ki jih ustvarjata ekonomski in finančni sistem, opozarja tudi francoski zgodovinar Etienne Balibar.
Država policije
Tudi brezposelna socialna delavka Helene Clavel opozori, da najhujša beda in krivce ne živijo na podeželju, od koder prihaja večina rumenih jopičev. Mama dveh majhnih otrok se boji, da bo na kratki rok zaradi protestov največ pridobila skrajna desnica. A razlogi protestov so realni, hitro doda: ljudje se čutijo razžaljene in izigrane, ne čutijo, da bi kdo govoril o tem, da je vse težje preživeti, policija uporablja pretirano silo. Vlada je v dveh dneh privolila v povišanje plač policistov za 300 evrov. Dodatek 100 evrov na minimalno plačo, ki bo šel iz davkoplačevalskega denarja, se ob tem zdi skoraj žalitev.
"Vidimo, da nas nihče ne sliši, nihče ne predstavlja"
