Bojan Brezigar
Velika negotovost. Samo s tema besedama napovemo izid predčasnih parlamentarnih volitev, ki bodo v Španiji v nedeljo. Sredina poletja, ob neznosni vročini, ki jo občasno prekinjajo poletne nevihte, ki povzročajo veliko težav in tudi materialno škodo, pa ob gozdnih požarih, obenem pa v času, ko je veliko ljudi na počitnicah, res ni primeren čas za volitve. Premier Pedro Sánchez se je vsega tega zavedal ob koncu maja, ko je po pekočem porazu na lokalnih volitvah razpustil parlament in določil datum novih volitev; to je namreč pristojnost, ki jo španska ustava daje predsedniku vlade.
Vse kaže na še eno vladno koalicijo z udeležbo skrajno desne stranke
Ne več tako samoumevna zmaga desnice
Slika po majskih lokalnih volitvah je bila jasna: na parlamentarnih volitvah bi slavila desnica. Ljudska stranka (Partido popular, PP) bi si s skrajno desno stranko Vox zagotovila trdno večino v 350-članskem parlamentu. Zadnje ankete, objavljene v ponedeljek, te napovedi ne potrjujejo več. Dva dnevnika, levičarski El País in desničarski El Mundo sicer zatrjujeta, da bo PP prva stranka. El País ji napoveduje 135 poslancev, El Mundo pa med 145 in 150. Tem je treba dodati poslance stranke Vox: El País ji napoveduje 38 poslancev, El Mundo pa med 26 in 29 poslancev. Samo če bi si obe stranki zagotovili ves izkupiček iz napovedi desnega dnevnika, bi imela desnica absolutno večino v parlamentu.
Na drugi strani so podatki za levico, ki se precej ujemajo. Socialistom (PSOE) namenja El País 110 poslancev, El Mundo pa med 105 in 110 poslancev. Veliko zanimanja je za drugo levičarsko stranko; po razpadu stranke Podemos se zdaj imenuje Sumar (Dodatek). El Mundo ji namenja med 33 in 36 poslancev, El País pa 36 poslancev.
Pedro Sánchez: rekordni poraženec in drzni zmagovalec
Pedro Sánchez se je rodil leta 1972 v premožni družini v Madridu. Študiral je ekonomijo in poslovne vede, že med študijem pa se je pridružil socialistični delavski stranki (PSOE). Leta 1998 se je še pred začetkom kariere v lokalni in nacionalni politiki zaposlil v Bruslju, po letu 2003 pa se je začel vzpenjati po španski politični lestvici. Leta 2014 je bil izvoljen za predsednika socialistov, kar je bil velik korak za poslanca, ki je v parlament vstopil leta 2009 in je bil dotlej v Španiji le malo znan. Danes 51-letni profesor ekonomije si je zaradi svojega videza prislužil vzdevek "El Guapo" (Lepi). Med letoma 2015 in 2016 je sicer stranko povedel do rekordnih porazov, ko je kot vodja opozicije stal nasproti konservativni vladi premierja Mariana Rajoya, medtem ko mu je z leve strani številne glasove speljala novoustanovljena stranka Podemos. Leta 2018 mu je uspela vrnitev in postal je premier s pomočjo drznega manevra - nezaupnice proti Rajoyu, ki je bila prva uspešno izglasovana nezaupnica v Španiji po letu 1980.
Potem so ostali, predvsem manjšinske stranke, dve baskovski in dve katalonski. Tu je primerjava nemogoča, ker El País namenja ostalim 38 poslanskih mest in jih ne ločuje med posamezne stranke, medtem ko El Mundo obema, katalonskima, republikanski levici (ERC) in stranki Junts namenja med devet in deset poslanskih mest, baskovskima PNV in Bildu pa pet oziroma šest poslanskih mest ter štiri poslance prepušča ostalim strankam, ki jih ne navaja.
Če pod te podatke potegnemo črto, lahko sklepamo, da zmaga desnice sploh ni tako gotova, kot je bilo videti dan po lokalnih volitvah, to je pred dvema mesecema. Če bo res tako, gre priznati Sánchezu, da je dobro zaigral, ko se je odločil za razpust parlamenta. Če bi ta vlada vztrajala, bi jo desnica v času do rednih volitev, ki so bile sprva napovedane za letošnjo jesen, popolnoma izčrpala.
Mandat, prežet s težavami
Je pa res, da se je moral Sánchez v tem mandatu spoprijemati z enakimi problemi kot ostale vlade v Evropi. Najprej dve leti pandemije, nato vojna v Ukrajini, energetska kriza, inflacija z naraščanjem cen, vmes pa še nekaj velikih naravnih nesreč, gozdnih požarov in poplav. Za nameček je še razpadla stranka Podemos, glavni vladni partner, ko se je leta 2021 njen ustanovitelj in voditelj Pablo Iglesias umaknil iz politike in je vajeti prevzela Yolanda Díaz ter stranko preimenovala v Sumar. V tem času so socialisti doživeli vrsto volilnih porazov, izgubili so oblast v kar nekaj deželah, med temi v Andaluziji, ki so jo obvladovali vse od padca diktature, torej skoraj 40 let. Na dan po majskih lokalnih volitvah ne bi na Sáncheza stavil prav nihče, zdaj pa vse kaže, da njegova zvezda še ni zatonila. Tudi zato ne, ker je Yolanda Díaz zelo priljubljena in jo simpatizerji ter člani Podemosa podpirajo.
Kaj se je zgodilo na desnici? Pravzaprav ne veliko. PP si je nekako opomogel in predvsem, če verjamemo anketam, pridobil nazaj veliko glasov, ki so na prejšnjih volitvah zbežali še bolj na ekstremno desno. Leta 2019 je Vox tudi na valu kampanje proti Kataloncem, dobil 52 poslancev. Letos si jih obeta največ 35. Ti glasovi se vračajo k Ljudski stranki, ki ima novega liderja. To je Alberto Núñez Feijóo, dolgoletni predsednik Galicije, kjer je bil že leta 2004 podpredsednik v času, ko je tej deželi predsedoval Manuel Fraga Iribarne, človek drugih časov, minister za turizem v vladi diktatorja Francisca Franca in notranji minister takoj po Francovi smrti; človek, ki je oblikoval sedanjo špansko ustavo v duhu frankizma. Feijóo je bil eden njegovih najtesnejših sodelavcev.
Alberto Núñez Feijóo: dolgočasni mož s podeželja
Alberto Núñez Feijóo se je rodil leta 1961 na podeželju v Galiciji na severovzhodu Španije. Leta 1984 je zaključil študij prava na univerzi Santiago de Compostela. V regionalni vladi Galicije se je vzpenjal po politični lestvici in v 90. letih prejšnjega stoletja opravljal več funkcij, tudi na državni ravni, nato pa se je vrnil v regionalno politiko in leta 2009 prepričljivo osvojil položaj predsednika vlade Galicije. Na tem položaju je ostal vse do lani, ko je prevzel vodenje desnosredinske Ljudske stranke (PP). Tudi ob prevzemu vodilnega položaja v stranki PP je stavil na svojo podobo pragmatičnega in zmernega politika, ki naj bi stabiliziral stranko, ki se je v zadnjih letih soočala z eno najhujših notranjih kriz v svoji zgodovini.
Núñez Feijóo upa, da bo postal naslednji španski premier in hkrati prvi predsednik vlade s španskega podeželja. Računa na to, da bo volivce na parlamentarnih volitvah v nedeljo prepričala njegova zmerna in nekoliko dolgočasna, toda zanesljiva drža.
Kakorkoli že, splošno mnenje je, da bo zmagala desnica. To med drugimi seveda zelo prija tudi italijanski premierki: Giorgia Meloni je bila 14. julija v Valencii, kjer je podprla stranko Vox in njenega liderja Santiaga Abascala z besedami, da bo "kmalu napočil čas, ko bodo v Evropi zavladali patrioti". Skratka, nedeljske volitve presegajo meje Španije. Prihodnje leto bodo evropske volitve in vprašanje je, kdo bo poslej vodil Evropsko unijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
