Christine Lagarde, Ursula von der Leyen, Greta Thunberg in Carola Rackete so štiri ženske, ki so vsaka na svoj način in v svojem družbenopolitičnem prostoru zaznamovale leto. V grobem jih lahko razdelimo na dva nasprotujoča si pola: prvi dve sta funkcionarki esteblišmenta svetovne politike, drugi dve, aktivistki, se proti taistemu esteblišmentu borita.
"Ne le da v sistem ne verjame, ampak tudi deluje proti pravilom sistema"
Orišimo portrete. Antropologinja Svetlana Slapšak Ursulo von der Leyen, novopečeno predsednico Evropske komisije, označuje kot žensko iz privilegiranega okolja, ki je v nemški stranki Krščansko demokratska unija po svojih prepričanjih bolj liberalna in bolj leva. Ocenjuje, da njena naklonjenost hrvaškemu predsedniku za nas ne obeta preveč, medtem ko se lahko nadejamo pozitivnega rezultata njenih stališč o enakosti spolov, beguncih, zaščiti najrevnejših in strpnosti do LGBT-gibanj. Pri Christine Lagarde, kandidatki za guvernerko Evropske centralne banke (ECB), izpostavlja njeno športno naravnanost, spominja pa se tudi njene odvetniške kariere, ki jo je kasneje nadaljevala v bančno-finančnih funkcijah, sprva v Franciji, nato v Mednarodnem denarnem skladu in končno v ECB. "S pol milijona evrov neobdavčene plače je bilo enostavno karati Grke, da ne plačujejo davkov. Sicer se je pa na koncu obrnila proti politiki trojke. Verjamete bankirjem? Zakaj pa bi bankirkam?" sprašuje antropologinja, ki pa je povsem drugače naravnana do Grete Thunberg, mladinske podnebne aktivistke.
Carola je radikalnejša od Grete
V čem se razlikujeta aktivistki? Po mnenju politologinje Ane Pavlič se Carola in Greta razlikujeta v substanci njunega aktivizma. "Kot smo videli v času pred volitvami v Evropski parlament, je pričela etablirana politika ugrabljati aktivistične ideje zagovornikov skrbi za okolje in prihodnosti našega planeta, ker je očitno v njih prepoznala potencialno politično nišo, s katero so nato v svojih programih operirali bolj ali manj radikalno. Da se to ne bo zgodilo v primeru aktivnosti Carole Rackete, je očitno zato, ker so delovanja v nasprotju s temelji že omenjenega družbenopolitičnega reda, ki mu mora večji del etablirane politike slediti. Še več, njeno dejanje je v nasprotju z ustaljenimi praksami političnega delovanja, ki temeljijo tudi na vzpostavljanju zunanjih sovražnikov in interpretaciji sveta, v katerem delujejo 'oni' proti 'nam'," je prepričana politologinja Pavličeva.
Funkcionarki sta del političnega esteblišmenta, ki se mu aktivistki upirata
Kaj predstavnice izbrane štirice združuje in kje so si očitno navzkriž? "Mislim, da je precej očitno, kaj združuje naštete ženske," presodi Lipovževa. "Že na prvi pogled je to barva kože. Gre za štiri belke, ki prihajajo iz razvojno najnaprednejših evropskih držav. Vse izhajajo iz srednjega oziroma višjega srednjega razreda in so - z izjemo najmlajše - univerzitetno izobražene. S sociološkega vidika je zanimivo spremljati presečišča spola (intersekcije) z ostalimi kategorijami, denimo razredom, barvo kože, spolno orientacijo in normativnostjo, etnično pripadnostjo," razmišlja mlada sociologinja. "Na podlagi primera teh žensk je jasno, da so pozicije moči dostopne predvsem določenim ženskam."
Je predsednica Evropske komisije feministka?
"Če feminizem razumemo kot projekt, ki se zoperstavlja dominaciji in podrejenosti, zlasti pri Ursuli von der Leyen ne moremo govoriti o pozitivni ikoni, kaj šele feministični. Nasprotno. Zagovarjanje politik militarizacije in povečevanja nadzora je po definiciji antifeministična gesta," verjame feministka in sociologinja Urška Lipovž. Izpostavlja, da je prav militarizem tisti, ki ohranja in reproducira patriarhat in goji svojo posebno kulturo mačizma in seksizma, katere žrtve so s seksistično retoriko, pokroviteljsko obravnavo in žaljivim odnosom tudi ženske na vodilnih položajih. "Spomnimo se, na kakšen naval seksističnih zmerljivk je naletela nova načelnica Generalštaba Slovenske vojske, Alenka Ermenc," pristavi Lipovževa.
Razbijanje steklenih stropov po evropsko
"Ravno analiza in spremljanje političnih odločitev ter dejanja štirih omenjenih žensk nam kažejo, da težava nizke udeleženosti žensk v politiki in s tem demokratični deficit, ki ga ta problem vsebuje, ne bosta odpravljena zgolj z navdušenim preštevanjem žensk na mestih, ki so tradicionalno rezervirana za moške," opozarja Pavličeva, ki se sprašuje, kakšen širši pečat pušča ženska štirica. Ker sta Christine Lagarde in Ursula von der Leyen zasedli mesti, omejeni s trdno uveljavljenimi centri in razmerji moči, njuno imenovanje ali njun spol na njuno prihodnje delo ne bo imel prevelikega vpliva, a se je zaradi njunega imenovanja o problematiki pomanjkanja žensk na najvišjih mestih odločanja ponovno začelo govoriti, meni Pavličeva. Dodaja, da bo šele čas pokazal, ali bodo nujne odločitve lahko prinesle dejansko izboljšanje položaja žensk in hitrejšo implementacijo načela enakosti spolov v Evropsko unijo.
Štiri plus
Sogovornice zraven izbrane štirice žensk, ki so zaznamovale leto, med drugimi dodajajo še ameriško demokratko Alexandrio Ocasio-Cortez in ostale ameriške demokratke, poslanke angleškega parlamenta, ki nastopajo zoper Borisa Johnsona, ter Leylo Güven. Zadnja je poslanka turške levičarske in prokurdske stranke HDP, ki je z gladovno stavko protestirala proti osamitvi vodje Kurdske delavske stranke Abdulaha Öcalana, ki je v turškem zaporu od leta 1999 in v samici od aprila 2015. Sama je bila zaradi kritičnih pripomb glede turških vojaških operacij v pretežno kurdskem mestu Afrin na severu Sirije obsojena na zaporno kazen.
Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in prevajalec, o ženskah, ki so zaznamovale leto: "Ko je pred tridesetimi leti padel Berlinski zid, je bila na čelu zahodnih držav le ena ženska, Margaret Thatcher. Od pomembnejših zahodnih demokracij je zgolj še ena dotlej imela žensko voditeljico - Izrael, z Goldo Meir. Nekatere manj pomembne zahodnoevropske države, kot sta Malta ali Islandija, sta sicer že imeli žensko premierko, a to je bilo tudi vse. Tri desetletja kasneje so spremembe glede tega globoke. Vsaka iz štirice na svojevrsten način pooseblja spremembo v svetovni politiki: vdor žensk na politično prizorišče. Von der Leyenova in Lagardova sta značilna proizvoda novega meritokratskega etosa, ki je to omogočil.
Po moji oceni predstavljata najboljši profil, kakršnega se lahko ta trenutek nadejamo na njuni poziciji, vendar dvomim, da bo to dovolj, da bosta pustila trajno sled. Veliki liberalni sistemi meddržavnega sodelovanja, zlasti Evropska unija, bi potrebovali ljudi s širšo vizijo, inovativnostjo in drznostjo: a prav te značilnosti praviloma manjkajo pripadnikom prvih meritokratskih generacij.
Greto Thunberg lahko primerjamo z Ivano Orleansko. To ni mišljeno omalovažujoče, nasprotno. Je fascinanten lik, ki s svojo gorečnostjo in pogumom pretresa vesti in vzbuja pohujšanje. Tudi Greta je, tako kot devica Orleanska, svojo kometsko pot začela pri šestnajstih. Ni mogoče spregledati holističnega vidika njenega aktivizma. Tudi ona vidi stvari, ki so drugim nevidne: a pri obeh primerih ne gre za blodnje, temveč za tisto mešanico izjemne lucidnosti in ekstatičnega zanosa, ki je značilna za religiozne figure. Zame je predvsem zanimiva kot zgodovinski fenomen. Mislim, da bo pustila trajno sled v zgodovini in da se bodo o njej pisale knjige še daleč v bodočnosti."