Socialistična stranka PSC je zmagovalka nedeljskih predčasnih deželnih volitev v Kataloniji, toda stranke neodvisnosti so okrepile absolutno večino v katalonskem parlamentu. Volitve je močno zaznamovala pandemija koronavirusa in udeležba je komaj presegla 53 odstotkov; decembra leta 2017 je bil udeležba več kot 80-odstotna.
Rezultati so potrdili volilne napovedi. Socialisti zveznega premierja Pedra Sancheza, ki sicer nasprotujejo katalonski neodvisnosti, so si priborili 33 poslanskih mest, prav toliko jih ima Stranka republikanske levice ERC, stranka Junts Carlesa Puigdemonta pa ima poslanca manj, torej 32. Te tri stranke so si torej po številu poslanskih mest zelo blizu, po odstotkih pa kar precej narazen: PSC je osvojila 23, ERC 21,4 in Junts 20,1 odstotka glasov.
Mrtvi tek med unionisti in osamosvojitelji se bo nadaljeval
Več kot polovica volivcev za neodvisnost
V parlamentu je v taboru neodvisnosti ERC prehitela Junts, ki je imela prej dva poslanca več, močno pa se je uveljavila skrajno levičarska stranka CUP, ki je osvojila devet poslanskih mest; prej je imela štiri. Stranke neodvisnosti imajo torej 74 poslancev v 135-članskem parlamentu, kar je solidna večina. Tu je treba dodati, da je tokrat nastopila tudi stranka PDeCAT, ki se je odcepila od Junts, s katero je nastopala na prejšnjih volitvah. Z več kot 70.000 glasovi je osvojila 2,6 odstotka, a ni prestopila volilnega praga. Skupaj so stranke, ki se zavzemajo za neodvisnost, prvič v zgodovini presegle 50 odstotkov glasov
Med unionisti so, kot rečeno, prevladali socialisti; prej so imeli 17 poslancev, zdaj jih imajo 33 in so torej skoraj podvojili svoje zastopstvo v parlamentu. Odločitev, da bo nosilec liste nekdanji minister za zdravje Salvador Illa, se je očitno obrestovala. Glasove so pobrali predvsem liberalno-desni stranke Ciutadans, ki je velika poraženka teh volitev: leta 2017 bila prva stranka s 36 poslanci, zdaj jih bo imela samo šest. Poražena je tudi Ljudska stranka PP, ki bo imel tri poslance, enega manj kot prej. To je najslabši rezultat, ki ga je ta stranka dosegla vse od uveljavitve parlamentarnega sistema v Španiji.
Velika novost v katalonskem parlamentu je skrajno desničarska, frankistična stranka Vox: s 7,7 odstotka glasov je dobila enajst poslancev. Glavnina volivcev, ki so leta 2017 volili Ciutadans, se je tako razdelila med socialiste in Vox. Na koncu je tu še stranka En Comú Podem, katalonska veja stranke Podemos, ki je ohranila svojih osem poslancev. Ta stranka, katere članica je tudi barcelonska županja Ada Colau, se je leta 2017 opredelila za pravico do samoodločbe, vendar je svojim volivcem svetovala, da glasujejo proti osamosvojitvi.
Pogajanja begunca in obsojenca
Glede na izide volitev obstajata dva možna scenarija. Še vedno je najverjetnejša koalicija strank neodvisnosti, ki imajo solidno večino. Pogajanja bodo seveda težka, kajti glavna pogajalca se bosta pogovarjala na razdaljo: voditelj stranke Junts Puigdemont, ki je bil izvoljen (verjetno pa se bo poslanskemu mestu odpovedal, ker bo ohranil mesto evropskega poslanca), je v izgnanstvu v Belgiji, voditelj ERC Oriol Junqueras pa je bil obsojen na 13 let zapora in ni mogel kandidirati. Če bo to po eni strani otežilo pogajanja, pa bodo slednja potekala brez osebnih konfliktov med dvema voditeljema, ki ju zaznamuje medsebojno nezaupanje. Sicer pa je Puigdemont že v zahvali volivcem napovedal novo vlado strank neodvisnosti. Če bo do te koalicije prišlo, bo novi predsednik katalonske vlade Pere Aragonès, dosedanji podpredsednik, ki je v zadnjem času že vodil vlado, potem ko je sodišče odstavilo predsednika Quima Torro.
Obstaja še druga možna, levičarska vlada, ki bi jo sestavljali PSC, ERC in En Comú Podem. Socialisti jo bodo predlagali, vendar so voditelji ERC v volilni kampanji večkrat zanikali to možnost. Lahko bi si premislili, če bi socialisti pristali na nekatere korake v Madridu: predvsem sprejetje zakona o amnestiji za politične zapornike in vse, ki jih sodstvo preganja zaradi sodelovanja pri pripravi referenduma leta 2017 in protestov, ki so sledili madridski obsodbi, pa tudi na pristanek vlade na dogovorjeni novi referendum o osamosvojitvi Katalonije. Za to koalicijo se močno ogreva stranka En Comú Podem in njena nosilka liste Jéssica Albiach je že v nedeljo zvečer napovedala, da bo prvoizvoljenemu socialističnemu poslancu Salvadorju Illi predlagala levičarsko koalicijo; sam Illa je v nedeljo nastopil kot veliki zmagovalec in se v zahvali volivcem že predstavil kot bodoči voditelj Katalonije.
Kakorkoli že, v Kataloniji se začenja novo obdobje. ERC je v svoji kampanji kot prednostno nalogo jasno napovedala prizadevanje, da za neodvisnost pridobi še večje število volivcev. Sam Junqueras je poudaril, da 50 odstotkov ne zadostuje za razglasitev neodvisnosti. Lahko torej pričakujemo, da poslej udejanjanje neodvisnosti na osnovi referenduma iz leta 2017 ne bo več prva programska točka nove katalonske vlade, čeprav se ERC v nobenem primeru ne želi odpovedati prizadevanju za samostojnost. Ne gre torej za končni cilj, ta je jasen, ampak za pot, kako ga je mogoče doseči.
