Pred natančno pol stoletja, 15. septembra 1971, je skupina dvanajstih aktivistov na jadrnici Phyllis Cormack, katere kapitan je pristal, da jo preimenujejo v Greenpeace, odplula proti Aleutom. Irving Stowe, eden od udeležencev, je načrt, da z majhno ladjo blokirajo preizkus atomske bombe na Aleutskih otokih, opisal kot "izlet za življenje in za mir". A nobeden od članov male ekipe ni vedel, da bo njihov izlet ustvaril globalno organizacijo in spremenil svet.
To je bil čas, ko je bila hladna vojna na vrhuncu. Obe svetovni supersili sta tekmovali, katera bo izdelala močnejše, bolj uničujoče jedrsko orožje. Novembra 1969 so ZDA napovedale preizkus petmegatonske termonuklearne bombe s tajnim imenom Cannikin, ki naj bi ga bili izvedli oktobra 1971 na osamljenem otoku Amčitka, enem od številnih Aleutskih otokov, ki se vlečejo od Aljaske daleč proti zahodu v Tihi ocean. Čeprav naj bi bil otok Amčitka zvezni rezervat ZDA za 131 vrst morskih ptic, so že pred tem tam izvedli test manjše bombe, katere eksplozija je povzročila potres 6,9. stopnje in ubila živali po celotnem otoku. Preizkus Cannikin naj bi bil petkrat močnejši, povzročil naj bi bil tudi uničujoč plimni val, cunami.
Pa naj bo zeleni mir
V kanadskem Vancouvru se je v tistem času spontano zbrala skupina mladih zanesenjakov, ki so se spoznali v družbenih vrenjih sredi 60-ih letih, zavzemali so se za državljanske pravice, pravice žensk, staroselskih skupnosti in delavcev, bili so pacifisti, zavedali so se tudi naraščajoče ekološke grožnje. Sklenili so zoperstaviti se ameriškemu preizkušanju jedrskega orožja. Najprej so naredili velik transparent z napisom Ne ustvarite vala, potem pa so se domislili še, da bi kar odpluli proti prizorišču načrtovane eksplozije in jo skušali preprečiti.
Rex Weyler, eden od soustanoviteljev, se v članku Korenine Greenpeacea, objavljenem na spletni strani Greenpeace Slovenija, spominja: "Nekega jutra je Marie Bohlen ob kavi rekla svojemu možu: 'Z jadrnico bi morali kar odpluti na Aljasko.' Irving Stowe je s prsti naredil znak V in rekel 'peace' (mir). Bill Darnell je na to tiho, na enak nonšalanten način, kot je Marie Bohlen predlagala jadrnico, odvrnil: 'Pa naj bo green peace (zeleni mir).' Ta izraz, zeleni mir, je artikuliral združevanje mirovnega in okoljevarstvenega gibanja ter se vtisnil v spomin vsem."
Čudovito je, kaj lahko doseže le nekaj ljudi, zbranih okoli kuhinjske mize
Jadrnica Greenpeace sicer nikoli ni prispela do otoka Amčitka, prestregla in ustavila jo je obalna straža ZDA. Aktivisti Zelenega miru so zato svojo pot sprva označili za neuspešno. A ko so se vrnili domov, jih je v vancouvrskem pristanišču navdušeno pozdravilo več sto podpornikov. Njihova akcija je odmevala daleč in tako močno, da je bila vlada ZDA pod pritiskom prisiljena ustaviti nadaljnje teste na Amčitki, ki je vse do danes ostala naravni rezervat. "Čudovito je, kaj lahko doseže le nekaj ljudi, zbranih okoli kuhinjske mize," je izjavila Dorothy Stowe, ustanovna članica Greenpeacea.
Za zeleno in mirno prihodnost
Greenpeace je v pol stoletja zrasel v mednarodno organizacijo s pisarnami v 57 državah. Skupaj z več sto milijoni podpornikov deluje kot globalno gibanje, ki se bori za zagotovitev zelene in mirne prihodnosti za vse. Isto upanje in ista dejanja, ki so navdihnila prvo Greenpeaceovo potovanje, so medtem prevzela veliko različnih oblik. Greenpeace se bori (med drugim) za ohranitev Amazonije, sodeluje pri gašenju požarov v Rusiji, razkriva nezakonit ribolov v zahodni Afriki in izvaja kampanje za zmanjševanje emisij po celem svetu.
Greenpeace v Sloveniji
Greenpeace je svojo pot na slovenskih tleh začel jeseni 2007. Projekt, ki je bil osredotočen na takratno slovensko predsedovanje EU, so izvajali skupaj s slovensko nevladno organizacijo Umanotera in po izteku projekta sprejeli odločitev, da svojo prisotnost v Sloveniji nadaljujejo. Od januarja 2011 Greenpeace v Sloveniji deluje samostojno.
Kot pišejo na spletni strani, so področja, na katerih so aktivni, številna, prevladuje pa problematika, povezana s podnebnimi spremembami in energetskimi vprašanji. Pridružujejo se tudi globalnim kampanjam, ki skušajo preprečiti velika onesnaženja narave kot je onesnaženost oceanov s plastiko.
V zadnjih letih so s podporo posameznic in posameznikov naredili obalo Jadranskega morja bolj varno pred naftnimi madeži, preprečili dodatno subvencioniranje TEŠ in v parlament pripeljali predlog, ki omogoča skupno postavljanje sončnih elektrarn na strehe naših vrtcev in šol.
V 50 letih so dosegli veliko zmag, med drugim so prispevali k ustavitvi francoskega programa atmosferskega jedrskega testiranja, prepovedi komercialnega lova na kite in odlaganja jedrskih odpadkov v morje. Leta 2010 so izvedli pritisk na podjetje Nestlé, da preneha uničevanje deževnega pragozda. Letos pa je nizozemsko sodišče v zgodovinski podnebni razsodbi odločilo, da mora podjetje Shell do leta 2030 za 45 odstotkov zmanjšati svoje emisije CO2. To je prvič, da mora veliko podjetje s fosilnim gorivom prevzeti odgovornost za svoj prispevek k podnebnim spremembam.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
1. Navdih za ime Mavrični bojevnik so greenpeaceovci dobili pri indijanskem plemenu Cree, ki je napovedalo: "Ko bo svet bolan in bo umiral, se bodo ljudje dvignili kot mavrični bojevniki."
2. Leta 2011 so splovili Rainbow Warrior III, prvo ladjo na svetu, ki je bila namensko zgrajena za okoljevarstvene kampanje.
3. Septembra 2013 so ruske oblasti zajele Greenpeaceovo ladjo Arctic Sunrise z aktivisti, ki so miroljubno protestirali proti črpanju nafte. V ruskih zaporih so preživeli dobra dva meseca.
4. Dve leti kasneje je Mednarodno sodišče v Haagu odločilo, da mora Rusija izplačati odškodnino zaradi povzročene škode na Greenpeaceovi ladji.
5. Greenpeace zaradi ohranjanja neodvisnosti ne sprejema donacij vlad, podjetij in društev, temveč le od posameznikov.
Vedno pa ni šlo gladko. Julija 1985 je bila Greenpeaceova ladja Rainbow Warrior (Mavrični bojevnik) zasidrana v Aucklandu na Novi Zelandiji - pripravljali so se na proteste proti jedrskemu testiranju na atolu Moruroa - ko so tajni agenti francoske vlade na trup ladje podtaknili dve bombi. Eksplozija je potopila ladjo in ubila 35-letnega Greenpeaceovega aktivista Fernanda Pereiro. Francoska vlada je sprva vpletenost zanikala, a je potem le morala priznati, da je šlo za načrtovano akcijo francoske obveščevalne službe. Tudi zaradi ogorčenosti vse svetovne javnosti nad napadom na Mavričnega bojevnika je osem mesecev kasneje začela veljati pogodba o brezjedrskem območju južnega Tihega oceana. Greenpeace je potopljeno ladjo nadomestil z novim plovilom in Rainbow Warrior II je bil 22 let del izvajanja kampanj za zeleno in mirno prihodnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
