Saša Britovšek
V Razstavni dvorani NUK se je pred dnevi odprla razstava Vesna - še vedno mlada. Peti slovenski celovečerni zvočni film, ki je bil več kot dve desetletji tudi najbolj gledana domača komedija in prva slovenska romantična komedija sploh, je bil premierno predvajan 22. decembra 1953 v kinodvorani Union.
Vesna je delo češkega režiserja Františka Čapa, a tokratna razstava je poklon pesniku in pisatelju Mateju Boru, avtorju filmskega scenarija. V Rokopisni zbirki NUK je tudi Borova zapuščina oziroma njegovo ustvarjanje za film Vesna. Na razstavi je poleg gradiva iz NUK na ogled še gradivo iz Slovenske kinoteke in Knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
Gledalec mora postati dobre volje
Film je predstavljal začetek novega lahkotnejšega žanra, a se je s težavo izvil iz ideološko zaznamovanih tirnic realnega socializma. Prav tako nihče ni mogel predvideti, kako ga bo javnost sprejela. Celo sam Bor je pred snemanjem opravil anketo oziroma pokazal del scenarija srednješolcem in profesorjem, saj ga je zanimalo, ali se film dejansko dotika duha njihove generacije. Kljub številnim negativnim odzivom, češ da zgodba ne odraža realnega stanja in sili v naivnost, bidermajerstvo, je bil direktor Triglav filma Branimir Tuma pogumen in verjel v film. Po anketi je bila Čapova snemalna knjiga očiščena zgolj nekaterih stranskih likov, je ob otvoritvi razstave povedal njen avtor Miha Mali. "Ko je bil film posnet, se je izkazalo, da so ljudje vendarle navdušeni. Zgodba filma Vesna je v bistvu zgodba o grdem račku, ki je postal čudovit labod," je poudaril Mali in spomnil, da je tako režiser češkega rodu v slovenski film prinesel posebno estetiko oziroma humanizem, torej vero v ljudi, brez negativnih likov, s simpatičnimi komičnimi vložki, do te mere, da gledalec kar mora postati dobre volje. Vse to pa je razvidno tudi iz ujetih filmskih kadrov, ki so zdaj na ogled v posebej za to pripravljeni "črni kocki", saj razstavni prostor spominja na zatemnjeno kinodvorano.
Zgodba o Samu, Krištofu in Sandiju, treh dijakih, ki iščejo bližnjice, kako opraviti maturo iz matematike, je prekipevala od mladostne nagajivosti. Prav tako simpatični romantični zaplet med Janjo oziroma Vesno, hčerko profesorja matematike, in Samom. Rokopis scenarija, ki ga je dobila filmska ekipa in je na ogled na razstavi, sicer ni Borov, a dodatno obogati "filmsko" izkušnjo v Narodni in univerzitetni knjižnici.
Premiera filma Vesna je bila 22. decembra 1953
Film Vesna je bil dvajset let najbolj gledana domača komedija. Odstopala je od ideološke politične sivine in preveval jo je duh mladosti. Film je bil distribuiran v kar sedmih državah zunaj Jugoslavije, celo sinhroniziran v nemščino in srbohrvaščino. Na prvem festivalu jugoslovanskega filma v Pulju leta 1954 je prejel pet nagrad, tudi za najboljši film. Leta 1957 je bila premiera drugega filma oziroma nadaljevanja Vesne Ne čakaj na maj.
Prve filmske zvezde
V času prvega predvajanja v slovenskih kinematografih si je Vesno ogledalo 95 tisoč gledalcev in rekord gledanosti med komedijami domače izdelave je obdržal več kot dve desetletji. Postal je kulturni fenomen, prvič so se v medijih pojavile domače filmske zvezde in s tem so se tudi novinarji učili, kako poročati o glamuroznih dogodkih, saj so bili igralci vabljeni na sprejeme in gala večerje. "Igralci so bili mladi, fotogenični, postali so prave filmske zvezde. Igralci v Štigličevem filmu Na svoji zemlji še niso bili predstavljeni na tak način. Prvič je imela tudi podoba Ljubljane, po kateri so takrat vozili še tramvaji, vlogo v slovenskem filmu. Filme so v Ljubljani sicer snemali že prej, vendar v interierjih," je še povedal Miha Mali in dodal, da je bil največje odkritje filma pravzaprav stranski lik Sandija, igralec Janez Čuk, s katerim je režiser tudi nadaljeval sodelovanje. Sicer pa so igralci Frank Trefalt, Jure Furlan, Olga Bedjanič, Metka Gabrijelčič in že omenjeni Janez Čuk preko noči postali vsejugoslovanski zvezdniki, film pa si je ogledal in sprejel igralsko ekipo tudi sam predsednik Tito. Slednje je bilo takrat največje možno priznanje.
