(75 let Večera) Male velike zgodbe: Ko morje valovi, se juha ne kuha

Večerov novinar Bogo Skalicky je enaindvajset let po 13. januarju 1963, ko se je s konstruktorjem Tinetom Sušnikom peljal 1200 metrov daleč od Bellevueja do Habakuka, spet sedel v prvi jugoslovanski bob. Sušnik je bil učitelj v šolskem centru Tam, zgodbo tu obnavljam, ker je ena od značilnih ilustracij živosti, vpetosti, iskrivosti in radovednosti, ki so krasile in krasijo Večer. Skala, kot smo rekli kolegu, je tudi zaradi takšnih predstav pred novim letom redno zamujal na jutranje redakcijske sestanke, ker so ga na poti od doma skozi središče mesta do Večera ustavljali ljudje, ki bi se pogovarjali z njim, tisti, ki jih je poznal, in drugi. Milan Golob je bil takrat urednik Mariborske kronike, on je z Otmarjem Klipšteterjem leta 1969 objavil novico o tem, da nameravajo v Beogradu preložiti obljubljeno gradnjo dveh odsekov avtocest v Sloveniji. To se je zaradi ogorčenja Slovencev razplamtelo v Cestno afero, ki je povzročila napade trdorokcev na liberalnega ali vsaj svojeglavega predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča. Drago Simončič je bil glavni urednik, gospod v časih, ko naj bi bili vsi samo tovariši, je vztrajal, da ga vsi sodelavci tikajo. Na pogovoru, zagovoru ali usmerjevalnem sestanku, ki so ga mariborski šefi medijskih hiš imeli pri partijskem vodji mesta, je elegantno, tako v Večerovem poročilu Srečko Logar, predstavil stališče, ki mu načelno ni bilo mogoče oporekati: da je pri novinarskem poročanju treba "vztrajati pri realnih informacijah in realnem odslikavanju razmer".

Razumeti je preprosteje, ko si star

Februarja 1984 je takrat sedemdesetletna pediatrinja Eva Lovše novinarki Asji Matjaž pripovedovala o sebi in zdravniškem poklicu. Pri Svetem Miklavžu nad Laškim, kjer se je rodila, so ji dali ime Eva, ker je veljalo, da so v družini, v kateri imajo Evo, otroci zdravi. Otroke moraš imeti rad in matere je treba razumeti, je razlagala šolska zdravnica. Imela je deset otrok, in ko so ji starši z enim otrokom rekli, da lahko enemu več nudijo, je rekla, da je to res, brata in sestre pa vseeno ne.
Novembra 1984 je profesor glasbe Vlado Golob, ki je imel na Radiu Maribor oddajo za klasično glasbo, Urošu Mencingerju razlagal, da vsi ljudje ne znajo poslušati glasbe, zato se morajo tega naučiti. Šole pri tem malo dajejo. "Ljudje tako nimajo napotila, treba pa jih je usmerjati, opozarjati na kakovost in lepoto." Marjan Fekonja iz Voličine je takrat izdeloval izboljšano peč za centralno kurjavo, ki jo je sedem let prej patentiral. Za kurjenje z drvmi, oljem in plinom in uporabno kot klasičen štedilnik v kuhinji. Patent je najprej ponudil lenarškemu podjetju Centrovod, a njegovih peči, ki so postale uspešnica, niso hoteli izdelovati. Žarko Golob je pri dežurnem inšpektorju na medobčinski upravi inšpekcijskega nadzora v Mariboru preverjal, katere so najpogostejše pritožbe ljudi. Da čakajo na avto iz Crvene zastave, da jim niso pripeljali premoga, in ko pride, ne morejo izbrati, da čakajo na plačano pohištvo, da jim v servisu niso popravili televizorja. So dnevi, ko dežurni telefon nonstop zvoni, je rekel vodja tržnega inšpektorata Jože Žmauc.

Štirikrat poročen z isto ženo

​Že četrtič poroka z isto ženo je februarja 1986 Franc Jurač naslovil reportažo o diamantni poroki Marije in Franca Razgorška iz Starega trga pri Slovenj Gradcu. To je izrekel ženin. "Bilo je vsega dovolj, dobrega in slabega," pa je o njunem skupnem življenju pripovedovala četrtič nevesta. "Nikoli se nisva kregala, rada sva se imela, vse slabo sva za dobro vzela, pa je šlo. Le včasih je bil mož malo klupast, a je potem tudi hitro popustil." Očital ji je, da je rodila štiri hčerke in nobenega sina. "Sem mu rekla, da bo to gotovo prav prišlo." In je, ko se je začela druga svetovna vojna, bi fantje, če bi jih imela, morali iti v vojsko.
Kornelija Golob je pred poletjem 1986 ugotavljala, da je najbolj ugodno letovati v tovarniških domovih, bungalovih, počitniških prikolicah in zasebnih sobah na Jadranu. Samo MTT je imel v Poreču 58 hišic, šest garsonjer v Červarju, počitniške prikolice na Rabu, Krku in v toplicah v Sloveniji.
Zora Kužet je pisala o svetovnem kongresu gozdarjev pri nas in dr. Dušan Mlinšek ji je povedal, da se je treba zavedati, da smo si naravo sposodili. "Takšno, kot smo jo dobili, moramo predati prihodnjim rodovom." Preprečiti bi bilo treba onesnaževanje in uničevanje gozdov, gozdarji so rekli, da so brez moči, ker jih nihče ne upošteva. Sicer je bil Večer zmerom naklonjen ekološkim temam, začetnik in poznavalec področja je bil Braco Zavrnik v tedniku 7D. Jože Krajnc je poleti 1986 s slovenskimi obmejnimi policisti plul od Lazareta do Kanegre in Savudrije, kjer je bil njihov rajon. Marlen Premšak je obiskala brigadirje na Kozjanskem, ki so kopali jarke za vodovod, tam so bili tudi mladi iz Srbije, Bosne in Hercegovine in otroci delavcev na začasnem delu v ZRN. Silva Šeruga je pisala o armadi aktivistov, ki stojijo v vrsti za nagrado OF, pot potrjevanja in dokazovanja pa da je bila večinoma zelo dolga. Dragica Korade je povzela stališča šestih slovenskih defektologov, arhitektov in pedagogov, ki so predlagali od uradnega povsem drugačno ravnanje s tako imenovanimi duševno prizadetimi. Ne getoizaciji, otrokom ponuditi pomoč pri šolanju v domačem okolju, tisti, ki so v zavodu, ne smejo biti dlje kot 50 kilometrov od doma, osamljenost pelje k poslabšanju stanja, so bili predlogi, ki nikoli niso bili upoštevani.
V juniju 1987 je Tone Vogrinec, direktor slovenske smučarske reprezentance, prišel Slovenjgradčanom predstavit načrte za smučarski center Rahten, ki naj bi bil tretji za Kranjsko Goro in Pohorjem v Sloveniji. O tem je pisal Miro Petek. Ostalo je le pri načrtih.

​Kamilice, edino zdravilo 93-letne gospe

Nikola Šoštarič je januarja 1988 pisal o pojmu družbena lastnina, pri katerem smo pri nas vztrajali kljub poraznim gospodarskim rezultatom. "Učinki zasebne lastnine (kapitala) v kapitalizmu so veliko večji kot družbene lastnine v socializmu, čeprav so naši teoretiki napovedovali popolnoma drugačen rezultat," je napisal. Šestošolec in izjemni smučarski talent Rene Mlekuž je novinarju Zdenku Kodriču pripovedoval o sebi in smučanju. "Včasih mi vse to tako preseda, da bi najraje vse pustil in pozabil na idole, kot so Rok Petrovič, Tomba in Zurbriggen. Toda le dva dni je tako, potem me spet prime in kratko malo ne morem brez treninga in tekem." Kodrič je opisal tudi življenjsko zgodbo 93-letne Marije Polc iz Oplotnice, ki je časopis brala brez očal in rekla, da so njeno edino zdravilo kamilice. Najraje se je spominjala obdobja, ko je bila na Štatenbergu pri grofici služkinja. Pekla je kruh, služkinje so bile lepo oblečene, na gradu so imeli osem krav in grofica je bila tako prijazna, da so si smele na kruh namazati maslo.
Avgusta 1988 se je Glorija Marinovič pogovarjala z 29-letnim bistriškim alpinistom Milanom Romihom, ki je govoril tudi o birokraciji in drugih težavah pod gorami. V Pakistanu je bilo še posebej hudo, bilo je veliko revščine. Alpinisti so opazili tudi dosti moških parov, domačini so jim pojasnili, da si je ženo treba kupiti, kar revnim moškim povzroča težave, in če nimaš denarja, pač primeš drugega moškega brez denarja za roko. Mirko Munda je maja 1989 ob svetovnem prvenstvu šolanih nemških ovčarjev v Mariboru napisal reportažo z naslovom Nemški ovčar je med psi tisto, kar je mercedes med avtomobili.
Mirko Lorenci se je septembra 1988 pogovarjal z nekdanjim Večerovim novinarjem ter pesnikom in pisateljem Francetom Forstneričem. Ta je dejal, da so pisatelji v tistem času postali relativno bolj ljudski in znani zato, ker so se potegovali za moralne vrednote in poštenost v politiki in gospodarstvu, za človečnost, ki je proti laži in manipulaciji. Bili so vrženi v to, da se morajo ukvarjati z vsakdanjimi političnimi problemi, ker drugi tega niso počeli tako, kot ljudstvo hoče. Tisto so bili časi, ko niti pisatelj niti novinar nista mogla opravljati samo svojega posla. Stane Klančnik, učitelj osnovne šole v Celju, je Violeti Vatovec Einspieler razlagal, zakaj se je Kovinotehna odločila podpreti njihov inovatorski krožek in oblikovati sklad za nadarjene. Ukvarjali so se namreč z robotiko, multimedijo, tehničnimi in tehnološkimi stvarmi, ki so perspektivne.
Ob koncu leta 1988 je bila na območju mariborskih občin samo ena zasebna pekarna, je zapisal Janko Štruc, na Kozjaku nad Pesnico, v njej sta delala Ditrih in Elfrida Žibrat. Spekli so 300 kilogramov kruha dnevno. Ditrih se je pekovstva učil v Pekarni Center na Grajskem trgu, hčerka Edita je tudi hodila v živilsko šolo pekovske smeri. "Noben stroj ne more zamenjati pekovske roke," je rekel glavni pek. Prizadelo ga je, ko je ena od sosed prišla kupit kruh za pujse, ker je cenejši kot svinjska krma. Po tistem sta za vsakega kupca bili največ dve štruci.
Bojan Bauman je pred decembrskimi prazniki popisal zgodbo Antonije Ostrš s Koroške ceste v Mariboru, ki je z možem obnavljala kmetijo v Moravcih. In ko je partner nenadoma umrl, je kmetijo podarila družini z desetimi otroki. Sama bolna ne bi mogla kmetovati, pa jo je dala drugim. Novinar je zabeležil darovalkine besede na sodišču: "Draga Anica, svečano ti izročam ključe, bodi še naprej dobra mati, vzorna gospodinja in z možem bodita smotrna gospodarja tega malega imetja in te hiše, dobro gospodarita za vajine otroke." Da Anica le ni bila kdorkoli, ampak hčerka prvega od njenih štirih mož, ki jih je izgubila, tudi izvemo iz reportaže in to, da je v hiši pustila vse. "Niti žlice jim ne bo treba kupiti."

​Rojeni v ta sistem z enim življenjem

Jelka Šprogar, mojstrica reportaže in naslovov - zgodbo o ljudeh, ki iščejo zlato za popravilo zob, iz oktobra 1977 je poimenovala Volkswagen v ustih, tako draga je bila investicija -, je leta 1989 je pisala o Viliju Mešiču, radijcu in najstarejšem serviserju televizorjev v Mariboru, ki je delal v treh sistemih: ko so bili žarnice, tranzistorji in čipi. Na vprašanje, ali je novo vedno tudi najboljše, ji je odgovoril: "Ne vedno, mnoge novejše stvari so bile narejene samo za fabrike, proizvodnjo, tekoči trak, ne pa za človeka, ki jih bo uporabljal."