Aleksander I. je bil slovenski kralj

Pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani je izšla knjiga dr. Sare Špelec z naslovom Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec, s podnaslovom Naš najdražji gost kralj Aleksander I. Karađorđević v slovenski časopisni zapuščini 1918-1934. Knjiga je prirejena in s fotografskim gradivom obogatena avtoričina doktorska disertacija, opisuje rojstvo in razvoj jugoslovanske ideje, slovensko narodno prebujo in združitev v Jugoslavijo, Aleksandrove dogodivščine na slovenskih tleh, njegovo črno-belo podobo v zgodovinopisju in spominski literaturi ter še veliko tega, kar se v šoli o kralju nismo učili. Pogled nanj prek časopisnih člankov je pisan, prizanesljiv, enkrat bolj, drugič manj naklonjen. Je bil za Slovence pozitivec ali negativec?
"Ne morem si kaj, da ne bi parafrazirala naslova svoje monografije in vzkliknila 'Zaboga, saj to je pa kompleksno vprašanje!'," odgovori Sara Špelec. "Resen raziskovalec si mora v iskanju odgovora zastaviti vsaj tri podvprašanja: za koga, zakaj in v katerem obdobju njegove vladavine?" Doba Aleksandrovega štetja se začne z njegovim regentstvom, se pravi z izvrševanjem dolžnosti leta 1921 preminulega kralja Petra I., nadaljevala se je z vodenjem Kraljevine SHS in se končala s tako imenovano šestojanuarsko diktaturo v letih od 1929 do 1934.

Karađorđevići kot prva slovenska nacionalna dinastija

Devetdeset let od ukinitve posrednikov med ljudstvom in kraljem

Letos mineva 90 let, odkar je kralj Aleksander sklenil, da med njim in narodom ne sme več biti posrednikov. "To ima seveda globlje politično ozadje, ki je kulminiralo v uboju hrvaškega nekronanega kralja in največjega jugoskeptika Stjepana Radića. A vonj po krvi je bil prisoten že pred streljanjem v parlamentu iz leta 1928. Aleksandrovo vladavino so med drugim zaznamovali hrvaško-srbski spor, spletkarjenje, škandali in podkupljivost največje Pašićeve stranke, kruto obračunavanje s hrvaškimi nasprotniki režima, na Slovenskem pa so kratko potegnili predvsem komunisti. Čeprav se je kralj po 25 različnih vladah in 21 ministrskih krizah odločil prevzeti državne vajeti, so mu več kot očitno ušle iz rok. Po eni strani si je bržkone edini v kraljevini prizadeval za oživitev duha homo yugoslavicusa, o čemer pričajo preimenovanje Kraljevine SHS v Jugoslavijo, ki je bila že pred letom 1918 neuradno poimenovanje za obljubljeno deželo južnih Slovanov, srbsko ime prestolonaslednika Petra, hrvaško ime drugorojenca Tomislava in slovensko ime (temu bi etimologi na veliko oporekali) princa Andreja, križarjenje po deželi in občevanje z jugoslovanskim narodom, menjava državnih in vojaških zastav, celo njegovo nesrbsko obrito lice in, ne nazadnje, ukinitev škodljivih plemenskih strank.
Po drugi strani pa je še vedno častil slavno srbsko zgodovino, postavljal spomenike neznanim srbskim junakom, poostril je nadzor nad tiskom, uvedel strogo cenzuro in zaporne kazni, dopuščal nedemokratične volitve, da o nerazrešenem nacionalnem vprašanju, zaradi katerega je v marsejskem atentatu izkrvavel, sploh ne izgubljam besed," pravi dr. Sara Špelec.

S kraljico sta se z avtomobilom vozila po Sloveniji

Aleksander je poletja, z medenimi tedni vred, preživljal v blejskem dvorcu Suvobor, kjer se je na Vidov dan leta 1929 rodil tako imenovani slovenski princ Andrej. "Kot strasten lovec pa se je zelo rad zadrževal tudi v Kamniški Bistrici in v tamkajšnji, po Plečnikovih načrtih zgrajeni lovski koči. S kraljico Marijo sta po dolgem in počez prevozila slovenske kraje, obiskovala takšne in drugačne razstave, prireditve, sokolske zlete in prisostvovala odkritjem spomenikov, marsikateremu otroku je bil kralj krstni boter ali celo šišani kum, tisti, ki otroku prvi odreže šop las. Aleksander je nasploh bil naklonjen preprostim kmečkim ljudem, zato ni čudno, da se je z gorenjskim prebivalstvom prisrčno pomenkoval, mu v primeru naravnih ali delovnih nesreč nudil finančno pomoč, otrokom pa se je podpisoval v spominske knjige in jim prinašal najrazličnejša darila."
Sara Špelec ugotavlja, da je pristno naklonjenost nedvomno spremljala tudi politična korektnost. "Ko je svojemu kasnejšemu namestniku Pavlu Karađorđeviću predlagal, naj se po poroki v nasprotju z njim ne udomači v Beogradu, temveč v Zagrebu, ga je eden od ministrov vprašal, kaj bodo od dinastije imeli Slovenci, in takrat je menda vzkliknil: 'Zaboga, saj sem vendar tudi jaz na pol Slovenec!'"
Maribor je obiskal med svojim prvim povojnim obiskom Slovenije, ko mu je bil v spremstvo dodeljen tudi general Maister. Slovenec je 1. julija 1920 imel na prvi strani naslov Triumfalen sprejem regenta v Mariboru. "Tri leta kasneje se je s knezom Arsenom udeležil mariborske obrtne razstave." V Mariboru so po atentatu kralju nameravali postaviti spomenik. "Konjeniški kip Borisa Kalina je bil, sodeč po maketi iz časopisja, mojstrovina brez primere." Zbirali so celo denar. "Temu, da se je spomeniška akcija končala, so zagotovo botrovale predvojne razmere."

Predpisana režimska pozaba

Aleksander je bil v Titovi Jugoslaviji malokdaj deležen resne in še manj samostojne zgodovinske obravnave. "Temu botruje dolgoletna predpisana režimska pozaba, a tudi pravljičarstvo tako imenovanih zgodovinarjev, ki s sovraštvom oziroma navijaštvom siromašijo svojo stroko in narodov kolektivni spomin. V zadnjih letih je tudi v slovenskem prostoru nastalo nekaj dragocenih zgodovinskih raziskav, ki ne črpajo iz črno-belega mitskega imaginarija in Aleksandrovo Jugoslavijo razumejo kot pomembno iniciacijsko dobo za izoblikovanje slovenske nacionalne (samo)zavesti." Sara Špelec upa, da bo njena raziskava Aleksandrove medvojne časopisne podobe spodbudila nadaljnja razmišljanja o njegovem življenju in vladavini.
"Prvega decembra lani smo 100. obletnico ustanovitve Kraljestva, kasneje preimenovanega v Kraljevino SHS, proslavili z bolečim režimskim molkom. Tudi v Srbiji, kaj šele na Hrvaškem, je malo monarhistov ali SHS-nostalgikov, a so pomembno zgodovinsko obletnico vendarle proslavili z velikima razstavama v Beogradu in Zagrebu. V nekdanji jugoslovanski prestolnici so posneli celo visokoproračunski film nekoliko nižje umetniško-zgodovinske vrednosti o kralju Petru I., mi pa se z izjemo redkih institucij - mednje, kolikor slišim, sodi Pokrajinski muzej Maribor - in posameznikov obnašamo, kot da se je naša zgodovina začela z letom 1945, ali še huje: s slovensko osamosvojitvijo. Če je jutri nov dan, še ne pomeni, da (pred)včerajšnji ne obstaja!"
Vzorci so enaki. "Če je bilo treba v Titovi Jugoslaviji pomesti pod preprogo vse, kar je zaudarjalo po monarhiji, danes izenačujemo in iz zgodovinskega spomina izganjamo vse nedemokratične sisteme, zato smo bolj papeški od papeža na inkvizicijo obsodili oba: Aleksandra in Tita."

Aleksander in Tito sta si bila podobna

Voditelja sta si tudi bila podobna. "Viteški kralj Zedinitelj in arhitekt svobode in bratstva in enotnosti sta bila spretna diplomata, deloholika in junaška borca, s katerima so se kitili narodne pesmi, javni prostori in ulice; pri nas je bilo več Aleksandrovih kot Titovih spomenikov. Svojo oblast sta utrjevala na kosteh slavnih prednikov, s časopisno cenzuro in političnimi zaporniki. Zanimivo je še, da sta svoje vojaške veščine oba mojstrila v Rusiji oziroma v Sovjetski zvezi in da je bil Aleksander kljub kraljevskemu pedigreju v marsikaterem oziru skromnejši in do konca zvest svojim gauloisesom, Tito pa se je razvajal s kubankami. Oba sta bila strastna lovca, Aleksander je v nasprotju s Titom civilno obleko nosil samo med lovom v Sloveniji. In kdo bi si mislil: tudi Aleksandra so menda predlagali za Nobelovo nagrado. Aleksandrovo jugoslovanstvo je temeljilo na narodnem zlitju, njegov rdeči naslednik pa se je največkrat izrekel za Hrvata in se modro učil iz predhodnikovih napak, a nacionalnega vprašanja vendarle ni uspel razrešiti. Oba sta veljala za naša najdražja gosta in za njima je žaloval svet, največji državniki."