Ameriški košarkarski Dream Team: Sanjsko moštvo, ki to več ni. Ali pač?

Kar so olimpijske igre za šport, je košarkarski turnir za olimpijske igre – eden od vrhuncev dogajanja. Pa čeprav bi si lahko v olimpijski košarki sposodili tisto metaforo o nogometu in Nemcih – v finalu bo deset mož metalo žogo, zmagali pa bodo Američani. To je skoraj tako zagotovo, kot so smrt in davki. Luka Dončić gor ali dol. Predstavniki dežele, kjer je leta 1891 James Naismith izumil košarko, malodane ne znajo izgubljati. Denimo proti Sloveniji so na treh uradnih tekmah prav tolikokrat slavili: 114:95, 99:77 in 119:76 je bilo na svetovnih prvenstvih 2006, 2010 in 2014. Ko gre za olimpijske igre, pa Američani zgodbo vzamejo še veliko bolj resno.

Prevladovali so že v prejšnjem stoletju, ko mednarodna košarkarska zveza Fiba profesionalnim košarkarjem do leta 1992 ni dovolila nastopati na olimpijskih igrah. Od iger v Berlinu 1936, ko se je igralo še zunaj, na peščenih igriščih, do Los Angelesa leta 1984, ko so se študenti Michael Jordan, Patrick Ewing in druščina pripravljali na vstop v NBA, so iz rok izpustili le eno zlato medaljo. Bilo je v Münchnu 1972, ko so ameriške študente oziroma amaterje na tekmi z nekaj kontroverznimi odločitvami za eno točko (51:50) premagali sovjetski polprofesionalci Sergej in Aleksander Belov, Modestas Paulauskas in drugi.

Ja, šlo je za luknjo v pravilniku Fibe, ki je za profesionalce štela le NBA-jevce, čeprav se je tudi košarka v Evropi vedno bolj profesionalizirala. A Sovjeti so za vsak primer svoje košarkarje prijavili kot vojake ali delavce, ne kot profesionalne športnike. Podobno so bili v tem času profesionalci že tudi jugoslovanski košarkarji in ob koncu 80. let so Američani z amaterji vedno težje ohranjali primat. V Seulu 1988 so ga dokončno izgubili in prvič dotlej ostali brez finala: Sovjeti so slavili, Jugoslavija z Juretom Zdovcem je bila srebrna.

Ko tekmec želi tvoj avtogram

Fiba je za olimpijske igre v Barceloni 1992 tako odločila: dovoljeno je nastopiti vsem profesionalcem, tudi NBA-jevcem. In tako so bili postavljeni temelji za, kot se strinjajo mnogi, najboljše moštvo v kateremkoli športu – sanjsko moštvo. Sestavljali so ga največji superzvezdniki lige NBA – Michael Jordan, Magic Johnson, Larry Bird, Patrick Ewing, Scottie Pippen, Karl Malone in drugi. Šlo je za takšno ekipo, da v njem ni bilo prostora niti za Shaquillea O'Neala, prihajajočo zvezdo, ki je bil tisto poletje kot prvi izbran na naboru lige NBA. Kot se je izkazalo kasneje, bi morda lahko nadomestil Christiana Leattnerja, edinega študenta, izbranega le z namenom počastitve študentskega sistema, ki je ameriški reprezentanci dotlej dajal svoje košarkarje.

"Bili smo kot združeni Beatlesi in Elvis Presley," je popularnost svoje reprezentance opisal takratni trener Chuck Daly. Superzvezdniki so bili glavna atrakcija olimpijskih iger, zaradi varnosti pa niso stanovali v olimpijski vasi, temveč v luksuznem, zastraženem hotelu. Svoj status so upravičili tudi na igrišču: vsaki ekipi so nasuli vsaj sto točk, povprečno so zmagovali s 43,8 točke razlike. Še najbližje, na 32 točk razlike, so v finalu prišli Hrvati. Daly ni imel ravno težkega dela – med celotnim tekmovanjem ni vzel niti minute odmora za navodila svojim igralcem.

Čeprav se je zdelo, da je dominacija sanjskega moštva na meji športnega in da jim kdaj ne bi bilo treba povsem razsuti nasprotnikov, pa so bili slednji veseli snidenja s svojimi vzorniki - mnogi so jih celo prosili za skupno fotografijo ali avtogram ter ploskali njihovim potezam. Vsa zabijanja, neverjetne podaje in druge vragolije z žogo, ki so jih demonstrirali najboljši košarkarji na planetu, so bili najboljša reklama za košarko, ki je v hipu postala ena od vodilnih panog na vseh naslednjih olimpijskih igrah.

Preostali svet ujame stik ...

Čeprav so Američani tudi za naslednja tekmovanja skušali zbrati najmočnejše mogoče ekipe, te nikdar niso dosegle slovesa originalnega sanjskega moštva. V Atlanti 1996 in Sydneyju 2000 je še šlo brez poraza do zlata, a v polfinalu proti Litvi so slavili le še za dve točki in samo zgrešenemu metu nekdanjega Olimpijinega košarkarja Šarunasa Jasikevičiusa so se lahko zahvalili za nadaljevanje niza neporaženosti. Košarka se je, tudi po zaslugi originalnega sanjskega moštva in globalizacije, začela pospešeno razvijati povsod po svetu. Tako je leta 2002 prvi izbor NBA-nabora postal Yao Ming, štiri leta kasneje Italijan Andrea Bargnani. Tudi nagrade za najkoristnejše košarkarje so začele romati v roke Evropejcem: najprej Nemcu Dirku Nowitzkemu, kasneje še Grku Giannisu Antetokounmpu, letos tudi Srbu Nikoli Jokiću, počasi jo pričakuje še Luka Dončić … Razlike med ZDA in preostalim svetom so se začele manjšati in naposled se je zgodilo neizogibno – olimpijski poraz Američanov. Pa ne samo eden …

Če izvzamemo svetovno prvenstvo 1998, ko so zaradi prekinitve vseh dejavnosti oziroma lockouta v ligi NBA ZDA zastopali ameriški košarkarji iz evropskih klubov, se je največja sramota ameriške košarke začela z domačim SP 2002. Kljub zvezdnikom Paulu Pierceu, Reggieju Millerju in drugim je skupina NBA-jevcev po porazu z Argentino (80:87), Jugoslavijo (78:81) in Španijo (75:81) zasedla šele šesto mesto, za predstavniki treh celin. A Američani svetovna prvenstva jemljejo z levo roko, olimpijskih iger pač ne. Zato so Atene 2004 bolele še bolj.

Ekstremno talentirana zasedba z LeBronom Jamesom, Allenom Iversonom, Timom Duncanom in Dwyaneom Wadeom je že kar za uvod visoko izgubila proti Portoriku (73:92). Fama o nepremagljivosti je dokončno šla v zgodovino, potop Američanov pa se je nadaljeval proti Litvi (90:94) in Argentini (81:89). Zadostovalo je za bron, ki pa je hkrati pomenil dno za ameriško košarko. Izgovorov je bilo precej – da zaradi terorističnih napadov 2001 vsi najboljši niso želeli potovati na olimpijske igre, da je bila ekipa sestavljena na hitro in brez treninga itd.

Nova nepremagljiva generacija

Mednarodna sramota pa je hkrati pomenila tudi točko preobrata. Američani si niso več mogli privoščiti podobne blamaže, zato so v naslednjih igrah spet sestavljali najmo(go)čnejše zasedbe. Ekipo je prevzel Mike Krzyzewski, pomočnik Dalyju leta 1992, in privabil Kobeja Bryanta, ki je bil ob LeBronu Jamesu glavna figura iger v Pekingu 2008 in Londonu 2012. Omenjena košarkarja sta v tistem času veljala za najboljša košarkarja na planetu, najbrž tudi najpopularnejša. "No, dokler nisem s Kobejem prišel v Peking, sem mislil, da sem popularen," se je takrat šalil James. Moštvo je spet prevzelo primat, v povprečju začelo zmagovati za 30 točk in je na olimpijskih igrah ter svetovnih prvenstvih spet postalo nepremagljivo. Od vključno leta 2008 je zabeležilo 42 zaporednih zmag, dve tudi nad Slovenijo.

Ali je mogoče, da aktualne prvake letos kdo sklati z vrha? Stavnice konkurentom ne dajejo velikih možnosti tudi zato, ker ekipo sestavljajo nekateri najbolj vroči košarkarji ta hip: Kevin Durant, Damian Lillard, Devin Booker, Jayson Tatum in drugi. Ni dvoma, da se jim bodo tekmeci, tudi s kalkuliranjem, skušali izogniti, dokler bo šlo.