Blagodej, večna hvala ti in čast!

Zgodba o Blagodeju je taka. V hribih je svoje dni prebival duh, imenovan Blagodej. Pohajal je po Bohinju, v Soški in Vipavski dolini in pogosto pomagal nesrečnikom, ki so bili tega vredni. Nekoč si je bogat skopuh dal v Idriji voziti drva iz gozda. Delavci so zahtevali skromno plačilo, dobili pa komaj polovico, zato so godrnjaje odšli domov. Nato je skopuh hotel, da bi mu kdo drva razcepil, a ni dobil nobenega delavca. Končno se javi neznan možak in zahteva kot plačilo za svoje delo trske, ki bi ostale na tleh. S tem je bil skopuh zadovoljen.
Že navsezgodaj pride neznanec na delo. Izdere si nogo iz kolka in začne z njo mlatiti po hlodih, da so kar frčali po zraku. Hrušč in trušč, ki je odmeval po dvorišču, je napotil skopuha, da je šel pogledat svojega delavca. Ko vidi, kako stoji tujec na eni nogi in z drugo mlati po hlodih, spozna, da ne sme pričakovati nič dobrega. Zato zavpije nad čudnim možakom, naj takoj pusti delo in se spravi, od koder je prišel.
Drvar se mu zareži v obraz in reče: "Prav rad, samo naj opravim svoje delo, da dobim plačilo." Zbijal je naprej, dokler ni bila zadnja cepljenica razbita v trske. Nato je potegnil iz žepa vrečo, ki je postajala vse večja in večja, in pometel vanjo ves les, kar ga je ležalo po tleh. Vrečo si je zadel na hrbet in krenil na pot. Preden je zapustil dvor, je tako silno plosknil z dlanjo po krepki bukvi, da se je stresla hiša kakor pri potresu. Delavci, ki jih je skopuh opeharil za plačilo, so se prijetno začudili, ko so našli pred svojimi durmi vsak velik kup lesa. "To nam je podaril Blagodej, večna hvala mu in čast!" Staro bukev, v katero je vtisnil Blagodej svoje prste, pa kažejo še dandanes.

Hleviška planina

Nenavadni dobrotnik Blagodej se je med potepanjem po hribovitih območjih ustavil tudi na Idrijskem. Hleviška planina, čudovit razglednik nad izjemno pokrajino, nas bo opomnila, da je dajati drugim največ, kar je človeku dano. V odmaknjenih krajih pa še posebej! Točno 908 metrov visoka gora leži med dolinama reke Idrijce na jugu in Nikove na severu. Na zahodu prehaja v Vojskarsko planoto, proti vzhodu pa se spušča proti Idriji. Na njeni prisojni strani so raztreseni samotni razloženi zaselki Čekovnik, Hleviše, Osojni Vrh, ki vsi sodijo v območje kraja Čekovnik.

Izhodišče izleta in opis poti

Eden izmed zaselkov vasi Čekovnik je lahko izhodišče izleta. V središču Idrije, na Scopolijevem trgu, zavijemo levo za Čekovnik, nato sledimo oznakam za Kočo na Hlevišah, do katere je šest kilometrov. Če se želimo pod kočo pripeljati, na razpotju za kočo zavijemo desno, sicer pa nadaljujemo še približno pol kilometra naravnost.
Na majhnem prevalu tik pred skupino hiš zavijemo na gozdno cesto (prvi možni kolovoz po odcepu za kočo), ki ostro zavije desno. Parkiramo.