Dovolite mi, da še nekoliko dopolnim in izostrim svoje odprto pismo staršem, ki nasprotujejo samotestiranju otrok. Tema se mi namreč zdi tako intrigantna, da se "abnormalnim, samodeklarativno disidentskim, namišljenim dušebrižnikom, upornikom in privržencem alter scene starševanja, ki se na virtualnih šolskih dvoriščih svojih otrok borijo proti korona fronti vladne represije" - kot sem napisal - čutim dolžnega povedati v ksiht še nekaj stvari.
Odgovornost za posledice
Skoraj teden dni po zdaj že famozni okrožnici v zvezi s samotestiranjem osnovnošolcev zadnje triade in srednješolcev je sicer očitno, da sta MIZŠ in MZ to v bistvu nedolžno poizvedovalno komunikacijo zavozila in da naj si kar pripišeta odgovornost za posledice.
Vladi bi po več kot enem letu pandemije lahko bilo že zdavnaj jasno, s kom ima opraviti. To zlasti velja za zadeve, povezane s šolo. Načeloma dobronamerne in morebiti potrebne, morda celo nujne vladne ukrepe pač najbolj učinkovito minirajo fanatiki.
Vladna nesposobnost je seveda problem, ni pa fenomen. Fenomen so starši, ki se v imenu in v domnevnem interesu svojega razploda zoperstavljajo čemurkoli, kar si vlada v zvezi s tem izmisli. Starši izkoriščajo svoje otroke za izražanje protivladnega nerganja, ker je to pač argument, ki mu ni mogoče oporekati.
Le kdo pri zdravi pameti - po njihovem - bi lahko polemiziral z ljudmi, ki jih človeško, še preveč človeško skrbi za njihove za otroke in si prizadevajo za dobrobit otrok? Otroci so v novodobni neposredni demokraciji na facebooku samo krinka za državljansko nepokorščino za vsako ceno. Za otroke gre. Že spet in še vedno.
Niti najmanjšega razloga
Ponavljam: sam ne vidim nobenega, niti najmanjšega razloga, da ne bi dovolil samotestiranja svojima sinovoma (ki po letih spadata v eno od skupin, predvidenih za samotestiranje). V samotestiranju ne vidim nobene nevarnosti. Nobenega zdravstvenega tveganja, niti kršenja človekovih pravic. Četudi v tem trenutku še ne vemo natančno, kako bi ali bo samotestiranje potekalo, me ne skrbi, ker strokovnjakom zaupam. Karkoli že si mislite o ministrici za šolstvo in ministru za zdravje, le kako lahko pomislite, da bi našim otrokom storila nekaj žalega?
Zato pa sem zgrožen nad tem, da samozvani, na facebooku samoorganizirani borci za pravice otrok nasprotujejo samotestiranju z argumentom "nedotakljivosti človeške, telesne in duševne celovitosti" otrok. O čem vi govorite? Ali mar mislite, da boste samo pomahali z domnevno prekomernostjo in protiustavnostjo nekega ukrepa, pa se bomo z vlado vred že vsi usrali in si premislili?
S kom imajo opraviti?
Žal se vlada ne zaveda, s kakšnimi norci ima opraviti, oziroma ne ve, kako jim parirati. Lahko pa se zavedamo - in se tudi moramo zavedati - vsaj mi sami, normalni in prisebni državljani.
Te dni sem recimo zasledil pismo neke prismojene matere, hvala bogu anonimne. Tako je (nelektorirano) napisala: "Ne dovolim, da se (mojima) otrokoma subtilno sporoča, da morata iz dneva v dan kot zdrava osebka shizofrenim odraslim dokazovati, da sta nenevarna- (…) Ne gre se samo za testiranje, gre se za mnogo več."
Videl sem pa tudi video, ki ga je distribuirala neka druga konspiratistična trapa in ki je z nepreverljivo sliko in računalniško generiranim glasom dopovedoval, da so vatirane testirne paličice, ki naj bi si jih naši sončki vtikali v nos, načrtno narejene tako, da ob dotiku s sluzjo v človekovo telo nekaj vnašajo - karkoli že, seveda škodljivega -, ne pa da od tam jemljejo vzorec za analizo. Zarota!
Proti vsakršnim avtoritetam
Moram priznati, da me kot državljana ni toliko strah domnevne nevarnosti avtoritarne, morda celo totalitarne politike. To po eni strani niti ni dokazano, po drugi pa me pomirja, da se v družbah še vedno znajo postaviti zase in za svobodo.
Bolj me je strah trivializacije tega človeku vrojenega uporništva. Strah me je prikrito poblaznelega, z zdravo pametjo skreganega fanatizma s človeškim obrazom tako imenovanih civilnih iniciativ, ki počasi, toda vztrajno in vedno bolj masovno pripravljajo teren za mentalno preureditev družbe. Digitalno multiplicirani, serijski, pavšalni upor proti vsakršnim avtoritetam - političnim, znanstvenim, profesionalnim, kulturnim, socialnim - se mi namreč zdi veliko bolj oprijemljiva, realna in sprevržena grožnja za demokracijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
