"Ministrico čaka še veliko dela," podvukao je Branko Grims na kraju svog izlaganja ta teden v zvezi z interpeliranjem Simone Kustec. Čeprav jo je škripaje z zobmi podprl - ne vedoč, ali bi jo lahko še kdaj, češ, če bi tako naneslo -, je v državnem zboru namreč tudi zarohnel, da je treba iz po njegovem ideološko obremenjenih, deviantnih šolskih kurikulumov "nagnati vso LGTB in ostalo kulturno-marksistično indoktrinacijo, ki je je šolstvo polno", in namesto tega "notri prinesti pravo slovensko tradicijo in slovensko kulturo".
Kulturni marksizem
Problem, kot ga vidi Grims, je napihnjen in namišljen in totalno brezpredmeten. Trditi, da je šolska mladina izpostavljena kvarnemu vplivu tako imenovanega kulturnega marksizma - vključno in na čelu z LGBT - na račun slovenskejših snovi, je kapitalna neumnost. Kulturni marksizem je tako ali tako samo populistični neologizem za kočljive, neizgovorljive teme, o katerih se desničarji iz vzgojnih razlogov že sami nočejo pogovarjati s svojimi otroki - kaj šele, da bi to nalogo zaupali učiteljem.
Od tod to pretiravanje. Spoznavanje družbenih vrednot na ekspliciten način je v primerjavi z drugimi znanji manjši, morda celo neznaten del kurikulumov.
In če smo že pri tem, slovenska mladina je v interesu celovite izobrazbe in splošne razgledanosti v šolah izpostavljena še veliko bolj indoktrinativnim vsebinam. Na prvi pogled plemenitim, pomembnim, domačim, za vse sprejemljivim.
Inkriminirani odlomek
Brati več in več Prešerna in Cankarja - kot ne vem komu na zdravje predlaga Grims, ker ju že tako ali tako znamo vsi na pamet - pa seveda ni najhujše, kar se lahko zgodi današnjim šolarjem. Lahko se jim namreč celo zgodi, da morajo brati … - hmm, tole:
Ali midva nisva čakala, marveč sva pobrala svoji bisagi ter urnih nog odhitela po stezi. Bila sva že precèj daleč od pregrešne družbe, ko sva se nekoliko odsopla in oddahnila.
"Kaj misliš, ali ne bi bilo prav, če tudi midva poskusiva župnikovo repo?" Na odprti dlani mi je molil Lukež tri šiške, katere je bil prej odnesel ciganu.
Vzel sem eno. "Čemu ne, saj je zrasla na krščanski zemlji!"
Ali grižljaj je bil plevák, brez vsakega okusa in tanka kožica je tičala v njem, ki se je neprijetno prijemala zob, tako da sva bila vesela, ko sva s težavo vse skupaj zopet spravila iz ust. Izrekla sva sodbo, da gospod župnik Felenič s to novo repo ne bo odrešil Selške doline!
Pomivanje posode
Poznate? To je naključno izbran odlomek iz Tavčarjeve Visoške kronike.
Ker se je meni samemu po nekem čudežu uspelo prebiti skozi šole in življenje, ne da bi prebral to famozno, kanonizirano veledelo slovenske literature, sem iz radovednosti malo polistal po knjigi, ki se valja zraven mene. Sin, ki obiskuje deveti razred, jo bere kot obvezno čtivo - in zraven vzdihuje, kot da bi ga nagnal pomit posodo.
Smili se mi zato prav nič, to že moram pripomniti. Če hočeš nočeš potrpi pri matematiki, bo potrpel tudi pri slovenščini.
Načeloma dopuščam možnost, da mladina spoznava tudi takšno literaturo. Tako rekoč državotvorne, samoumevno kanonizirane literarne vsebine, ki perpetuirajo duha slovenstva kot temelj narodne identitete. Ker več ko znaš, več veljaš. Kar so samo druge besede za to, da je šola ideološki, vsaj mehko represivni aparat države, ki ga pač moramo vsi dati skozi.
Nisem pa pri tem prepričan, da jim je to zelo potrebno ali celo nepogrešljivo že pri štirinajstih, petnajstih letih. Ne bom rekel, da je Tavčar sporen in škodljiv, je pa za dandanašnjo rabo - za življenje, za duhovno rast pubertetnikov - nekoristen in neuporaben.
Težaška literatura
Ne samo Simono Kustec, tudi njene naslednike in naslednice čaka še veliko dela. Ni vprašanje, zakaj se otroci učijo. Vprašanje je, za kaj se učijo. Kaj od tega profitirajo. Kaj jim bo v (osnovni) šoli pridobljeno znanje pomagalo. Vprašanje je, katero znanje je del splošne izobrazbe in katero je del specializacije, za katero se bodo pozneje v življenju odločili.
Predvsem pa je vprašanje, ali je kanonizirana nacionalna literatura res tisto, kar iz mladih slovenskih državljanov naredi odrasle, zrele slovenske državljane. Ali še bolj ostro rečeno: slovenstvo gor ali dol, mladino je treba razbremeniti težaške literature à la Visoška kronika zato, da bi jim privzgojili interes do branja. Učenje o LGBT ne bo iz nikogar avtomatično naredilo geja ali lezbijke, učenje o Tavčarju pa lahko otroku priskuti knjige.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
