Mediji in politiki po eni strani nehote skrbijo za to, da nam ni dolgčas, po drugi pa tudi za to, da se namesto s pomembnejšimi problemi ubadamo z domnevno zanimivi, na videz celo usodnimi trivialnostmi.
Še vedno jo pogrešam
Ker še vedno pogrešam Aleksandro Pivec, sem bil v sredo zvečer recimo še tem bolj presenečen, da je Televizija Slovenija za komentiranje v Odmevih iz naftalina upokojenske stranke potegnila Julijano Bizjak Mlakar. Le kaj lahko izvemo od najslabše in najnesposobnejše ministrice za kulturo v zgodovini vseh slovenskih vlad in za nameček še popolnoma irelevantne nekdanje političarke, katere mnenje nikogar ne zanima.
Tako gre pet minut življenja mimogrede v nič.
Alarmi in apeli
Na videz bolj zanimivo kot z JBM v Odmevih se je ukvarjati s pismom predsednika SMC Zdravka Počivalška.
Dovolj stari smo še iz tako imenovanih svinčenih 70. let prejšnjega stoletja navajeni, da je Josip Broz vsake toliko napisal usodno in prelomno pismo. To je bil signal, da je treba našpičiti ušesa in dobro razmisliti, kam bodo šle smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja in z njim povezane navidezne demokracije.
Kaj je pravzaprav povedal minister za gospodarstvo? Če sem čisto odkrit, njegovega na facebooku objavljenega "odprtega pisma opoziciji in vsem ostalim sopotnikom" sploh ne razumem. No, morda ga v bistvu nočem razumeti. Smešno se mi namreč zdi, da vsi od premiera in predsednika pa do ta zadnje opozicije - da komentatorjev vseh baž niti ne omenjam - alarmirajo drug drugega in iz urgentne vljudnosti apelirajo tudi na državljane, da je treba ustaviti konje in s tem prenehati, obenem pa točno to sami počnejo.
Dela in jela
Če citiram samo Počivalška - ki ne edini navaja "razdiralno politiko", "odkrito sovraštvo", "degradacijo demokracije", "uničevalne prakse" in tako dalje -, so vsi politiki proti tem praksam.
Počivalšku je treba priznati vsaj to olajševalno okoliščino, da sam ni ravno glavni med tistimi, ki kar naprej pozivajo k premirju in sodelovanju, v isti sapi pa delajo na tem, da sta premirje in sodelovanje za normalno natrenirane vojake nesprejemljiva ali celo nepredstavljiva. Bademajster pač veliko dela in jela, krega se pa resnici na ljubo ne preveč.
Toda v vsakem primeru so vsi ti konstruktivni pozivi navadno nakladanje. Politiki bi nas namreč radi prepričali v svojo načelnost in dobronamernost, da žalujoči ostali - namreč volivci - ne bi pogruntali, da so oni sami tisti, ki bijejo to hladno vojno.
Ker ponos
Če se skratka politiki zavzemajo za prekinitev sovražnosti in za konstruktivno, bipartizansko sodelovanje, potem pač naj prekinejo sovražnosti in že enkrat utihnejo in začnejo delati (skupaj). Tako preprosto je to - oziroma bi lahko bilo.
Ampak tega seveda ne naredijo. Ker ne morejo nehati. Ker so se v zadnjih letih, da ne rečem desetletjih, medsebojno obkladali že s preveč grdimi besedami, da bi jih kar na lepem mogli in hoteli pozabiti. Ker nihče od njih noče biti prvi, ki bi nehal. Ker mislijo, da volivci ne cenimo lastnosti, kakršni sta spravljivost in zmernost, in se bojijo, da bi si s tem ustvarili imidž neodločnih pusijev. Ker imajo svoj ponos.
Zima našega nezadovoljstva
Stvari so prišle tako daleč, da najbolj pametna izpade Ljudmila Novak - ki je te dni tudi napisala svoje pismo, samo malo bolj pametno -, da "v Sloveniji tvitom namenimo absolutno preveč časa in medijskega prostora" in da "večina ljudi ne tvita, zato niti ne vedo, kdo koga tam napada in na kakšen način".
Seveda. Aktualni konflikti niso bizarni zato, ker so skregani s politično in družbeno oliko in omiko, temveč zaradi nejasnega, toda občutnega razkoraka med medijsko in politično reprezentacijo družbe in našo lastno percepcijo dogajanja.
Vsi čutimo neko družbeno nelagodje, verjetno bolj kot kadarkoli doslej, toda večina - razen nas namišljenih insajderjev in profesionalcev na twitterju, v državnem zboru, v strankah in v medijih - ne ve čisto dobro, kaj je v resnici razlog za to zimo našega nezadovoljstva.
Politični pudlji in bulmastifi bevskajo, karavana konfliktov pa gre naprej. Pričakujte še več državniško prijaznih pisem, premierovih primitivnih tvitov, ponujenih rok sprave, modelov, kot sta JBM in Hojs, v Odmeve. Ni pa nujno, da to tudi spremljate. Morda bodo pa s tem nehali takrat, ko bodo končno ugotovili, da vas to ne zanima.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
