Narodnoosvobodilni boj proti koroni (in domačim izdajalcem)

04.04.2021 05:30
"Kar me ne ubije, mi dá moč"
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

Letošnja velika noč bo minila brez običajnega, bodisi religiozno bodisi fajnšmekersko ritualnega zauživanja požegnanih beljakovin in ogljikovih hidratov. Jaz sam se zaradi tega ne bom preveč sekiral. Vse se dá preživeti. Vse se dá potrpeti.

Seznam želja in knjiga pritožb

Ker pa ljudje po letu dni še nismo pozabili svojih navad in se jim očitno tudi nismo pripravljeni odpovedati, se je svet spremenil v neskončen seznam želja, obenem pa tudi v knjigo pritožb. Seveda nam ni prav, da smo tako rekoč čez noč morali začeti živeti po prej nepredstavljivem, drastično drugačnem režimu. Zato pa tudi nismo tiho. Zato se kar naprej pritožujemo čez vse.

Svet se je v tem letu dni po izbruhu pandemije moral vrednostno in funkcionalno reorganizirati iz hedonističnega, malodane razvratnega lunaparka v asketski samostan. Prej smo brezskrbno plesali in se veselili v množici, danes pa meniško in kontemplativno ždimo vsak v svoji celici.

Pascal in Nietzsche

Ironija zgodovine in usode je, da danes filozofsko ugotavljamo - v tej ne samo brezbožni, temveč tudi brutalno uživaški dobi -, kako prekleto prav je imel Blaise Pascal, nesojeni apologet krščanstva, ko je pred 350 leti napisal: "Vsa človekova nesreča izvira iz tega, da ni znal ostati v svoji sobi." In če smo že pri tem, dandanes spet postaja aktualna misel, ki jo je v Somraku malikov - s kot nalašč primernim podnaslovom Kako filozofiramo s kladivom - pred kakimi 140 leti napisal Friedrich Nietzsche: "Kar me ne ubije, mi dá moč."

Dajemo si duška

Če smo se med pandemijo česa naučili, smo se naučili tega, da se da vse preživeti. Naučili sicer ni najprimernejši izraz. Verjetno bi bilo bolje reči, da smo to spoznali, ugotovili, da smo se s tem sprijaznili.

Nezadovoljstvo, s katerim sprejemamo restriktivne ukrepe, je slišno, če že ne otipljivo. Dajemo si duška z bolj ali manj glasnim in bolj ali manj javnim izražanjem nestrinjanja s protikoronskimi ukrepi. In to naše zgražanje ni v neki jasni in očitni, razumljivi vzročni zvezi z njihovo učinkovitostjo ali neučinkovitostjo. Niti epidemiologi ne morejo biti z gotovostjo prepričani, ali bo vsaka neumnost, ki jo vlade prepovedujejo, res kaj pripomogla k omejevanju širjenja okužb. Kaj šele vlade same.

Milo rečeno

Namenoma govorim o vladah v množini, ker se to ne nanaša samo na slovensko vlado, na to aktualno vlado. Nezadovoljstvo z ukrepi se je razširilo po vsem svetu, v vseh državah. Tudi tam, kjer protikoronski ukrepi niso ali se vsaj ne zdijo tako strogi.

Razlika med Slovenijo in preostankom sveta je kvečjemu v tem, da je naša vlada za razliko od mnogih drugih - verjetno od večine, ne pa najbrž od vseh - precej bolj neprijazna do državljanov kot druge. Milo rečeno. Slovenska vlada ne kaže niti najmanjšega razumevanja do tega, da je ljudem v dani situaciji težko, in nas še dodatno nadleguje s tem, kar z omejevanjem širjenja okužb nima prav nobene zveze.

Problem je v tem, da si slovenska vlada sredi pandemije - ki ji po doslej znanih podatkih ali vsaj mnenjih niti ne zna najbolje parirati - jemlje čas za izražanje nezadovoljstva z državljani samimi. In celo nezadovoljstva z družbenim sistemom, ki ga je pač bog pomagaj nasledila, če že ne tudi sama pomagala soustvarjati.

​Protidržavni elementi

Sam ne maram za lase privlečenih metafor, zato ne bom trdil, da je izbruh korone vojna ali bitka - je pa seveda, če že hočete, neke vrste izredno stanje. Bi pa vendarle pripomnil, da me vse skupaj spominja na slovenski narodnoosvobodilni boj od 1941. do 1945.

Kot še predobro vemo po zaslugi aktualne vlade, če že ne bolj kompetentnih zgodovinarjev, je pod krinko ali v ozadju boja proti okupatorju potekala tudi revolucija in narod po zmagi - kakopak Pirovi - pripeljala v nepravičen in disfunkcionalen, celo že totalitaren režim.

Razumete? Svet se je že tako ali tako spremenil in za mnoge postal skoraj inhabitable, naša vlada pa ga hoče še dodatno spremeniti in izboljšati! Kot da se nič ne dogaja. Kot da to ni nič takega, da se je svet spremenil iz hedonističnega lunaparka v asketski samostan. In postrani gleda kot domače izdajalce ali protidržavne elemente vse, ki se temu nejevoljno prilagajamo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.