Beno Borišek je bil vedno poleg, kjer so v Mariboru ponujali brezmesno hrano, v središču mesta je bil kuhar v Loving Hutovem kiosku. "Pred desetimi leti sem ponujal hrano 200 metrov proč na devetih kvadratnih metrih prostora in si nisem niti upal pomisliti na velik, lep prostor v središču mesta," reče zdaj. Pred letom dni je Melju začela delati njegova Slovegija, nedavno jo je preselil v strogi center mesta. Kot vse drugo je tudi to, kar se zdaj dogaja, zahtevalo svoj čas, pravi Borišek. Novi prostori so veliki, razmere za delo dobre: "Tu se bomo lahko razvijali na daljši rok."
Kaj je drago in kaj zdravo
Da je brezmesna hrana iz ekološko pridelanih živil draga, seveda tudi sliši. "Beseda drago me že rahlo frustrira. Niti pomislim ne, da bi sodil ceno pice, ki sem jo pojedel in je stala od osem do enajst evrov. Nikjer v mestu je ni mogoče dobiti za manj kot deset evrov, da sem sit. Mi pa ponujamo cenovno nadpovprečne surovine, včasih petkrat dražje kot kjerkoli drugje," pojasni Beno Borišek.
Pri cenah, pripomni, je treba pogledati celostno sliko. "Tisti, ki preverijo okus, efekt po obroku, dolgoročni vpliv na telo, lahko ugotovijo, da smo daleč najcenejši v mestu. Še posebno, če je naša hrana povzročila, da ne potrebujete več tablet za pritisk in antidepresivov." Za preverbo priporoča, naj tovrstni kritiki zmanjšajo porcije in ugotovijo, kako dolgo bodo po užitju hrane siti.
Nič tistega, kar ni ekološko
Preprosto prehranjevanje bi moralo postati povsem običajno, reče sogovornik, ki nima rad etiketiranja. "Se mi zdi, da ljudje nekje globoko v sebi vemo, da obstoječe navade ne vodijo nikamor drugam kot k slabemu zdravju, slabemu psihološkemu stanju in uničenju planeta. Zdaj to ni več zgolj teorija zarote, ampak dejstvo, ki ga vidi in občuti vsak človek z malo občutka zase in za svoje okolje."
Brezmesne restavracije ponujajo alternativo in spodbujajo druge ponudnike hrane k spremembam. Z vsakim obrokom, ki ga ponudijo, olajšajo obremenitev celotnega sistema, spodbuja tudi druge k razmišljanju in dejanjem. "Vsak lahko zase in za Zemljo naredi še kaj več."
Vloga kuharja je (bila) podcenjena
Kuhati je treba z veseljem in z užitkom. "Gre za celosten odnos do skuhanega, osnovna cilja sta seveda čim boljši okus in videz. Dober okus pride od dobrih surovin, osebnega občutka, navdiha in sposobnosti kombiniranja surovin."
Ohranjati visok nivo zahteva seveda spretnosti, znanje. "Vloga kuharja je bila v naši družbi precej podcenjena, vendar se mi zdi, da se s kuharskimi šovi zadnja leta to spreminja. Ljudem postaja jasno, da tisti, ki hrano pripravlja, v njo daje vso svojo energijo, če je v slabem stanju, bo to vplivalo na počutje jedca. To je velika odgovornost."
"Pri nas ničesar ne cvremo"