Novembrski dvoboj za naslov svetovnega šahovskega prvaka v Londonu, ko sta se udarila branilec naslova Magnus Carlsen in izzivalec Fabiano Caruana, je bil menda najkakovostnejši dvoboj te vrste v šahovski zgodovini. Izredno malo napak in še med temi večina vidna le z najmočnejšimi računalniškimi programi, razburljiv razplet, ko se je vseh dvanajst partij v klasičnem šahu končalo z remijem in smo prvaka dobili šele v pospešenem šahu, velikansko zanimanje javnosti, predvsem tiste ameriške, ki šaha tako pozorno ni spremljala že od časov Bobbyja Fischerja. Kljub temu da izzivalcu ni uspelo in je Carlsen še za vsaj dve leti podaljšal svojo vladavino, sta za tako veličastni dvoboj vselej potrebna dva. Po razpletu je večino pozornosti in prostora v medijih pobral novi stari prvak, mi pa pokukajmo na drugo stran, kjer je utrujeno in le nekoliko razočarano obsedel Caruana, ameriški novembrski športni junak.
V Evropo gremo
Fabi, kot ga kličejo v ZDA, je tipični ameriški fant, kakršnega bi si za zeta želela marsikatera mamica na oni strani velike luže. Svoje intelektualne sposobnosti je kazal že kot otrok, s šahom pa se je seznanil v rodnem Brooklynu, enem od petih predelov New Yorka (rojen je bil 30. julija 1992). Prve šahovske korake je delal doma, učili so ga številni trenerji, dokler ni zanj začel skrbeti slavni Bruce Pandolfini, mojster za produkcijo šampionov. Kmalu se jima je pridružil še en strokovnjak, ruski emigrant Miron Šer.
Za šahovski spektakel sta potrebna dva
Nazaj v ZDA
Sledila so leta trdega treninga, nastopov na turnirjih in ekipnih tekmovanjih, vzpon proti vrhu in njegova eksplozija leta 2014. Takrat je, na tradicionalnem turnirju v Saint Louisu v ZDA, dosegel nemogoče: na dvokrožnem turnirju šestih najboljših s takratne ratinške lestvice je dobil uvodnih sedem partij, nato še tri remiziral in podrl vse mejnike. Njegov rezultat je bil vreden 3080 ratinških točk, na lestvici je napredoval visoko, prebil mejo pri 2850 in prvič resneje zagrozil Carlsenu. Na tem turnirju je dobil še najpomembnejše vabilo v življenju: organizator, lokalni milijarder Rex Sinquefeld, ga je poklical v pisarno, mu razložil, da je bilo dovolj potepanja, da je napočil čas za vrnitev domov. Svojemu prepričevanju je priložil odprti ček, na katerega je Fabiano lahko sam napisal želeno številko. "Iz tebe bomo naredili šampiona!" je vzkliknil presrečni Sinquefeld, še danes Fabijev največji navijač.
Barabo bi razkrinkali
Fabiano se spretno umika pred vsemi potencialnimi nevarnostmi, ki danes prežijo v šahu. "Varanje v šahu seveda obstaja, vendar verjamem, da ga med najboljšimi ni. Prehitro bi razkrinkali barabo. Da pa varajo nivo ali dva nižje, ni dvoma. Teh šahistov je precej, dosti težje je nadzirati, dosti premalo podatkov imamo."
Roker, ki nabija igrice
Pa Fabianu ne uspeva le za šahovnico. Postal je pravi medijski magnet, Američana šaha nič več ne enačijo zgolj z Magnusom Carlsenom (Norvežan šahira z Billom Gatesom, Marcom Zuckerbergom, s papežem, snema reklame za najprestižnejše znamke). Podobna evforija sedaj očitno čaka še Caruana, ki ima v nasprotju s Carlsenom imidž pridnega fanta. Medtem ko je Carlsen vzkipljiv, je Caruana vselej prijazen, hladen tudi v najbolj kočljivih trenutkih. Medtem ko Carlsen vseskozi išče pozornost, jo Caruana zgolj sprejema.
Maček obožuje računalnik
Računalnikov se Fabiano Caruana ne boji: "Kje pa! Alpha Zero je sicer zanimiva reč, a mi še na misel na pade, da bi ga izzival. Z računalniki si pomagamo, tudi jaz počnem tako. In moja mačka računalnike obožuje. Če je pri miru in je ni slišati, potem vem, da se je zleknila na kakšno tipkovnico ali se zapletla med kable."
