Čeprav jih je osem, je sove težko 'farbat'

Mlad, postaven vodomec se zagleda v brhko samičko. Kako jo očarati? Ja, s hrano, kakopak. Še ta včasih ne vžge, saj tudi dame v živalskem svetu večkrat delujejo po zaigranem načelu nedostopnosti. In če se dama priboljška le preveč dolgo otepa, se tudi samec počasi naveliča ... ter darilo poje.

Po dolgih urah se zgodi v hipu

"Včasih prideš zgodaj zjutraj in čakaš v šotoru. Prvo uro se tako ali tako nič ne dogaja, ker se mora narava po mojem prihodu spet umiriti. Naslednjo uro začneš premlevati, kaj bi moral urediti, ker imaš pisan čas, a ne moreš, ker drugi ljudje še spijo. Ko pride tretja ura, se že res fejst dolgočasiš," opisuje Matej. "Če sem bil blizu sprehajalnih poti, sem začel vleči na ušesa, kaj se dogaja. Ljudje me tako ali tako niso opazili. A na moji sceni še kar nič, pa sem že štiri ure tam. Potem se začneš ubadati s tem, kaj je novega na spletu, na facebooku. In ko si ravno tako zatopljen, ko morda ravno odgovarjaš na kak sms, ravno takrat pa pridejo! Večkrat se mi je že zgodilo, da je prišel ptič, naredil točno tisto, kar sem čakal, pa sem zamudil. Zamujena priložnost - pridi drugič! In drugi dan se ti včasih naredi enako."

Nagačena ni kaj prida pomagala

Za sove, klasične nočne živali, se je moral še bolj namučiti. "Ne samo da je bilo treba vsak dan znositi kakšnih sto kilogramov opreme in jo postaviti po gozdu (postaviti sem moral filmske luči, ki so le eno uro lahko svetile maksimalno), še težje je bilo sovo prepričati, da je prišla. Lesna sova ima sicer eno zelo dobro lastnost – je zelo teritorialna. In če sliši, da se na njenem ozemlju oglaša kakšna druga sova, takoj prileti in se razkači, češ, kdo je sedaj tu na mojem teritoriju. In to je edina priložnost, da jo posnameš in narediš par kadrov. V tistem trenutku ne smeš kar vseh luči na polno prižgati, ampak lepo postopoma, da se ne ustraši in ne zbeži. Vendar se včasih ustavi kje drugje, kot pa si usmeril kamero. Včasih niti ne pride, ti pa vseeno svetiš in upaš, da bo srečna noč. Za nameček sove hitro pogruntajo, da druge sove ni in da le nekdo glumi. Tako mi je le en večer uspelo z isto sovo narediti kader. Drugi dan je že vedela, da jo nekdo farba, in je šla. Tiste sove nisem več mogel nazaj dobiti, ker je videla, da je nateg. Potem sem si sposodil nagačeno sovo, dal zvočnik pod njo in čakal. Spet je prišla, da sem naredil nekaj kadrov, a kmalu je spet skapirala, da je sova čudno pri miru, in spet odplahutala. Potem sem moral poiskati novo sovo. Dejansko je tako v filmu sodelovalo osem sov. Vse iz Šaleške doline. In morda še to, čeprav smo snemali, da sova lovi polhe ali žabe, dejansko tisti večer nobena sova iz kadra polha ali žabe niti videla ni. Tako je le zmontirano," doda Matej.

Krt po stresu gradil krtine

Prav presenetljivi so tudi podzemni posnetki, ki so videti, kot da bi miški v brlog podtaknili majhno skrito kamero. Daleč od tega, se nasmeje Matej. "Tudi za to obstaja trik. Zadeve sem se sicer sam lotil malo bolj komplicirano, po svoje pač. Kako narediti lep, okrogel rov, ki ga naredi miš ali krt? Uporabil sem navadno napihljivo žogo za gnezdo ter zračnico za rov. Vse to sem dal v zaboj in zasul z zemljo. Potem sem čez posejal travo in jo pol leta pridno zalival. Nato sem eno stranico zaboja odmaknil, odstranil žogo in zračnico in dobil originalno gnezdo voluharice." A vendar ni jasno, kako je prepričal miško, da se v tak brlog preseli. "Saj je nisem. Le za kakšne štiri ure sem si jo sposodil s travnika. Na srečo se te miši bojijo višine. Ko sem snemal, sem zaboj postavil na višino, zato miška med snemanjem ni upala skočiti dol in se je raje sprehajala po rovu gor in dol. Milijonprocenten sem bil, da mi ne bo pobegnila. In tudi ni. Ko sem naredil potrebne kadre, sem jo vrnil na mesto, kjer sem jo prej ujel. Enako je bilo s krtom. Tudi on ni upal skočiti na tla. Ko sem končal, sem ga vrnil v naravo. Tako kot je prišel, tako je šel. Kot sem kasneje preveril, je tam v naslednjih dneh naredil še kar nekaj krtin. Očitno ni bil več pod stresom. Morda bo kdo ob tem kaj pokomentiral, da to ni etično, a marsikaj hujšega ljudje delajo, da posnamejo takšne kadre. Sam sem naredil tako, da je bilo zanje čim manj stresno."

Pomagal hrvaški gastarbajter

K sreči je Matej vendarle malo razmišljal tudi o tem, kaj narediti, da bo tudi zanj snemanje čim manj stresno. Za kadre s kraguljem, ptičem, ki izredno hitro zazna bližino človeka, si je igralca sposodil iz Hrvaške. "Kragulj je izjemno spretna ptica. In če sem hotel pokazati njegovo eleganco, kako šviga med vejami, bi z naravnim to delal sto let. Zato je to edina scena v filmu, ki je zrežirana do potankosti. Ampak če sem jo že zrežiral, tega nisem hotel skrivati. Zato denimo smo ohranili obroček na nogi kragulja. Ivan Horvat je edini človek daleč naokoli, ki ima ptiče tako zelo zdresirane, da kar dol padeš. Ptič je večkrat ponovil točno enak pristanek na vejo, da sem to lahko posnel iz več kadrov. Kot da smo snemali s tremi kamerami," opiše Matej.
To je bilo obenem eno manj napornih snemanj. "Ker prav vse ostalo je bilo naporno. Živali so edini igralci, ki bežijo od tebe. Nikakor nočejo sodelovati, skrivajo se in jih po več ur ni nazaj. S takimi igralci je težko delati. Moraš biti lisjak, da jih premamiš. To pa lahko narediš le s kakim trikom ali s hrano. Za denar – ne gre! Kljub vsemu to ni 'fake', saj vedno pri tem iščeš spontan trenutek, ko ni nič zrežiranega. Če jim nastavljaš hrano, te spustijo malce bližje oziroma vsaj ne odletijo tako daleč stran, ko te zagledajo. En čas te opazujejo, potem se naveličajo in se začno trebiti.

Car belorepec se mu je izmuznil

Scenarija Matej ni imel napisanega vnaprej. Je pa vedel, katere ptice od več kot 180 vrst, ki jih je opazil ob jezerih, bodo ljudi pritegnile bodisi po barvi bodisi po karakterju. "Ko ptice bolje spoznavaš, ti same prinesejo zgodbo o sebi. Čebelarji so zanimivi, ker so borci in ker živijo v stenah, za katere nihče niti ne ve, da so. Vodomec je zanimiv, ker lovi ribe pod vodo. Naključno pa se je zgodilo še tisto pecanje ptičje gospodične. To, kar je v filmu videti v dveh minutah, se je v resnici dogajalo dva meseca. Toliko časa sta se skup spravljala in si podajala ribo. Na mojo srečo, saj na dan lahko naredim le kader ali dva z eno samo kamero." Ob tem Matej razkrije še, zakaj na koncu samček sam poje ribo. "Ker je dami prej prinesel že pet, šest rib in je bila tako sita, da tiste sploh ni mogla več pogoltniti," se nasmeje Vranič.
{okvircek}80694{/okvircek}
Prav nič pa mu ni šlo na smeh, ko je le za las zgrešil belorepca. "Je drugi največji orel v Evropi, ki sicer gnezdi v Sloveniji, a je izjemno redek. Nisem imel sreče, da bi ga posnel, čeprav sem ga tu že večkrat videl. Enkrat je preletel nad mano; poskušal sem pobrati stvari, jih nabasati v avto in se mu približati od zadaj. Sedel je ravno na velikem, impozantnem drevesu, ki ponazarja njegov značaj. Je ponosen ptič, car dobesedno. Ko on vzleti, vsi drugi ptiči zmrznejo. A ravno ko sem želel stisniti 'rec', je odletel. Klasika!"