Bojan Tomažič
V avli Kulturnega doma Rogaška Slatina je bilo pred dobrim tednom dni (v četrtek) mravljišče, na sredi so bile mize pripravljene za pogostitev po dogodku. V dvorani je bil na veliko platno projiciran napis Jeannette, na odru instrumenti in vse več ljudi - in ko se je koncert začel, je bilo polno. Šlo je za praznovanje desetletnice glasbene skupine Jeannette - tiste zasedbe, ki s harmoniko, kitaro, z bobni, basom in glasom pričarajo sving, šansone, gypsy jazz, rock'n'roll, pesmi so večinoma priredbe večnih pesmi, francoščina in (seveda) slovenščina se pobožata ob povsod forsirani angleščini.
"La vie est l'amour!" reče Barbara Rehar. Ob njej so na odru bobnar Sandi Kampuš, kitarist Alan Haidar, harmonikar Andrej Kos in basist Aleš Boroš Barni. Prišli so še gostje, violinist Sven Marković, trobentač Marko Šolman, saksofonist Mihael Györek in kitarist Milan Plavčak.
Tisto, kar smo na začetku imeli za zafrkancijo, je postalo skoraj profesionalno.
Pevka je sproščeno povezovala spored in suvereno odpela pesmi, ki jih vsi poznamo, le da so vseeno izvedene na samosvoj način. Aleš Boroš Barni, avtor, instrumentalist in pevec v skupini Barni band, ima tudi akustični zasedbi Barni in Pitna voda, po koncertu pove, da ga ljudje sprašujejo, kdo jim piše aranžmaje. "Aranžerji smo glasbeniki s svojim glasbenim pedigrejem. Smo iz različnih glasbenih okolij, igramo rock, funk, jazz, sam igram harmoniko, klasično glasbo, blues in vsak doda svoje, tako je nastal naš žanetovski način." Ob tem so zelo spoštljivi do avtorjev, na tak način bodo delali tudi v prihodnje.
Kje smo parkirali kombi?
V uri in tri četrt, kolikor je trajal koncert, čas je hitro minil, so zaigrali sedemnajst pesmi, ena je bila na bis po burnem aplavzu med priklanjanjem občinstvu. Barbara Rehar se je gibala v ritmu muzike, pri nekaterih pesmih so poslušalci vstali s sedežev in se zazibali z njo. Z Barnijem sta razkrila, kako so nastali, ona duhovito odstre nekaj anekdot s potovanj na koncerte, enkrat se, recimo, zjutraj niso spomnili, kje so parkirali kombi, in se je začela iskalna akcija. Ona je diplomirana literarna komparativistka in filozofinja, veliko je prebrala, zanima jo humanistika in seveda glasbo obožuje. Šolala se je ob poslušanju div, velikih pevcev, pred mikrofonom je subtilno tiha, prefinjena, in ko je treba, odločna, energična, glas ji vse to omogoča. In glasbeniki, ki so z njo na odru, tudi. Pihalca sta člana big benda HTV, Sandi Kampuš je bobnal pri Barni bandu in reggae zasedbi Irie Vibes. Harmonikar Boštjan Letnar je študiral na glasbeni akademiji v Münchnu, kitarist Alan Haidar je igral v funk zasedbi Non Stop.
Zaradi Žane Jeannette
Boštjan Letnar je v veliki meri kriv za ime zasedbe; ko je v neki gostilni s harmoniko igral tudi po obratovalnem času, ga je natakarica (Žana) prišla nekajkrat opozorit, naj zaključi. Po tem sta se francoska pesem in njeno ime zlili v Jeannette. Pevka je osrednja figura slišanega in dogajanja, kljub temu se je čutilo, da ima rada bendovski način dela, ko več ljudi več sliši in se ustvari posebna energija, in hkrati svobodo, da lahko vsak uporabi svoja občutja. Ona jih tako v veselju kot žalosti, ki ni nujno brezupna.
Dogodek se je za večino končal v preddverju dvorane s sladicami in vinom, mojstri glasbene tehnike bodo koncert pripravili za vinilni album, glasbeniki podoživljali občutke. "Tisto, kar smo na začetku imeli za zafrkancijo, je postalo skoraj profesionalno. Kljub temu ostajamo ljubiteljski glasbeniki, uživamo, se smejimo in radi bi, da tako tudi ostane." V Sloveniji, pristavi, je prostor za to, kar počnejo, a je treba biti grozno dober, da te začnejo ceniti. Njim uspeva.
