Ko sem prejšnji teden kupil knjige v lokalni knjigarni, sem na škartocu (papirnata vrečka), v katerega so mi zavili knjige, prebral misel iz romana Vsa ta nevidna svetloba, ki ga je napisal Anthony Doerr (2016): "Skoraj vse vrste, ki so kdaj živele, so izumrle. Le zakaj bi si potem mislili, da bo z nami ljudmi kako drugače!" Ta zanimiva misel me je spodbudila, da napišem prispevek o izumiranju in odkrivanju.
Kolaps biodiverzitete
Vse krize terjajo svoj davek na biodiverziteti. V času gospodarske recesije postane ohranjanje biodiverzitete še bolj obstranska stvar kot sicer. Veliko večino dejavnikov, ki danes ogroža biodiverziteto in med njimi tudi skorajšnja izumrtja, danes pripisujejo podnebnim spremembam. A hujši vpliv na biodiverziteto kot kovidna kriza, recesija in podnebne spremembe ima kriza biodiverzitete, bolj znana pod izrazom kolaps biodiverzitete. Upadanja in izginjanja mnogih vrst danes pometajo pod preprogo pod krinko podnebne krize, za omilitev katere je razpoložljivih veliko finančnih sredstev, rezultatov omilitev pa ni kaj prida.
Mnoge vrste ne izginjajo zaradi podnebnih sprememb, ampak še zaradi drugih dejavnikov, ki danes ogrožajo biodiverziteto. S tem v zvezi sem v svojih pisanjih dostikrat omenjal izraz o petih jezdecih apokalipse, ki so glavni krivci za upadanje in izginjanje biodiverzitete, kot so netrajnostna raba, bioinvazija, degradacija in izguba habitatov, onesnaževanje okolja in že omenjene podnebne spremembe. Tu si je treba naliti čistega vina! Največji krivec za vse te tegobe je naša vrsta. Morski psi iz morij in oceanov ne izginjajo zaradi podnebne krize. Sploh v morjih je najhujši problem netrajnostna raba naravnih virov, ki se kaže v prelovu tarčnih vrst in prilovu, torej slučajnem ulovu netarčnih vrst. Človeška populacija je okoli leta 1000 štela približno 300 milijonov, leta 1500 okoli 500 milijonov, leta 1750 okoli 790 milijonov, danes pa se približuje osmim milijardam. Zato je tudi danes vpliv človeka bistveno večji kot kdajkoli v preteklosti.
Mrtev kot dodo
Ko govorimo o izumiranju, je ena od prvih in najbolj znanih živali, ki je s tem povezana, ptica dodo (Raphus cucullatus). Ta neleteči orjaški golob, ki je meril en meter v višino in tehtal tudi do 15 kilogramov, naj bi izginil okoli leta 1660, krivi pa naj bi bili morjeplovci, ki so orjaške ptice, ki niso poznale strahu pred človekom, iztrebili v manj kot 65 letih od odkritja. Danes strokovnjaki menijo, da so svoj delež k izumrtju prispevale tudi domače živali, kot so psi, mačke in podgane, ki so jih morjeplovci zanesli na otok Mauricius, kjer je dodo živel.
V angleškem jeziku obstaja izraz "dead as a dodo" (mrtev kot dodo). Okoli leta 1860 je bil golob selec (Ectopistes migratorius), severnoameriški endemit, ena najpogostejših ptic, katere populacijo so ocenjevali na tri milijarde primerkov. Pojavljal se je v jatah z orjaškim številom, tako da je utemeljitelj ameriške ornitologije John James Audubon pisal, da so bile "orjaške jate tako velike, kot da bi prišlo do sončevega mrka …". V manj kot 50 letih so lovci goloba selca zdesetkali do te mere, da je izumrl. Leta 1910 je ostala le še samica Martha, ki je štiri leta kasneje poginila v živalskem vrtu v Cincinnatiju. To je bil prvi dokazan primer izumrtja vrste. V Marthin spomin so v živalskem vrtu postavili spomenik. Podobnih primerov je veliko. Sliši se paradoksalno, a mnoge vrste, ki jih sploh še niso odkrili, bodo izumrle, ne da bi ljudje sploh kdaj izvedeli zanje.
Inventura življenja v 2022
Na temeljno vprašanje, koliko vrst živi na planetu Zemlja, je nemogoče natančno odgovoriti. Danes smatrajo, da na planetu živi vsaj dva milijona vrst živih bitij, mnogi pa trdijo, da je teh vsaj deset milijonov ali še več. Oče popisovanja vrst, ki je razvil dvoimensko poimenovanje živih bitij, Carl Linné, je sredi 18. stoletja opisal okoli 7700 rastlinskih in 4300 živalskih vrst. Po podatkih Mednarodne zveze za varovanje narave (IUCN) je bilo do leta 2021 popisanih 2,13 milijona vrst, od tega 1,05 milijona vrst žuželk, 11.000 vrst ptic in prav toliko plazilcev ter več kot 6000 vrst sesalcev. Opisanih rastlinskih vrst naj bi bilo nekaj manj kot 300.000. Vrste strokovnjaki odkrivajo in opisujejo vsakodnevno.
Avstralska ministrica za okolje in vodo Tanya Plibersek, sicer hči slovenskih imigrantov, je ponosno obelodanila podatke, da so v Avstraliji v letu 2022 odkrili 626 novih vrst za znanost na avstralskem ozemlju. To novico je sporočila 19. marca, na dan priznanja taksonomom (Taxonomist Appreciation Day), ki ga slavijo v Avstraliji. Taksonomi so biologi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem podobnosti in različnosti med vrstami, med drugim pa tudi opisujejo nove vrste za znanost. Pričakovati, da bi v Sloveniji ministri za okolje razglašali novice o novoodkritih vrstah za znanost, je bolj ali manj utopija, čeprav so slovenski taksonomi opisali zelo veliko število novih vrst za znanost in bi bilo prav, da te dogodke primerno obeležimo.
Kaj pa novice iz našega morja? Sicer niso bile opisane nobene nove vrste, so pa bile v letu 2022 odkrite nekatere redke in manj znane vrste prvič v slovenskem delu Jadrana. Najdena sta bila polža zaškrgarja Trapania graeffei in Melanochlamys wildpretii, tujerodna vrsta morske vetrnice Diadumene lineata in rdeča alga Colaconema codicola. Od vretenčarjev pa je bila za favno Slovenije prvič najdena dolgo pričakovana vrsta glavačka Ninnigobius canestrinii na koprski Bonifiki. Ni slabo za majhno slovensko lužo, ne?
Obetavne novice
Vsak dan se vrstijo slabe novice o upadih populacij številnih vrst in različnih vidikih ogroženosti. Zato je v strokovnih krogih odjeknila novica, da so v globokomorskem okolju Tihega oceana na območju med Havaji in Mehiko (tako imenovana Clarion-Clippertonova cona) odkrili več kot 5000 novih, torej še neopisanih vrst. Podatke so pred dvema mesecema objavili v prestižni znanstveni reviji, kjer so obelodanili, da je bila velika večina od 5578 določenih vrst prvič najdena in torej še ne opisana za znanost. Samo šest vrst naj bi bilo takih, ki so jih že našli v drugih predelih oceanov.
Doslej so v morjih in oceanih opisali nekaj več kot 250.000 vrst, tako da predstavlja število novoodkritih vrst okoli dva odstotka morskega življa. Tudi sicer mnogi morski biologi domnevajo, da so velike globine oceanov z vidika morske biodiverzitete slabo poznane in v prihodnje obetajo veliko novih odkritij. Ker je Clarion-Coppertonova cona interesno območje britanskih, ameriških in kitajskih gospodarstvenikov, ki bi radi na tem območju pridobivali kobaltove, manganove in nikljeve rudnine, so nova odkritja biodiverzitete sprožila pobude k moratoriju izkoriščanja teh virov. Med pobudniki je bil tudi sir David Attenborough.
Kolaps biodiverzitete je danes največja kriza našega časa, človek pa največja grožnja za njeno drastično in hitro upadanje. Če sem že začel z naključno mislijo, naj tudi končam z njo. Te dni vrtijo v kinematografih sklepni peti film o pustolovščinah slovitega arheologa Indiana Jonesa. Harrison Ford, ki je lik upodobil, je ob neki priložnosti izjavil: "Narava ne potrebuje ljudi, ljudje potrebujejo naravo. Narava bi preživela izumrtje človeka brez težav, toda človeška kultura, človek ne more preživeti brez narave!"
