Glorija Lorenci
Nekoč (in pravzaprav vse do nedavnega) je sredi našega zaselka rasla mogočna murva. Priročno je stala sredi poti, ki je nas, otroke, vodila od prodnatih bregov Drave, kjer smo se vse poletje kopali, do naših domov. In prijazna soseda Cila je zmeraj pokimala: "Kar naberite si jih." Sladkim, skoraj črnim plodovom murve smo rekli bomporji, še ena od neštetih nemških popačenk očitno. To so bili vsakdanji "bonboni", za razliko od redkejših "505 s črto" ali "bilo kuda ki-ki svuda".
Doma nikoli niso radi videli, da otroci gostujemo pri sosedih, a žal se pohodov na murvo ni dalo skriti. Izdajali so nas vijolično modro obarvani natikači ali podplati. In če si dobil dobil murvin sok na majico, je bil samo en način, kako ga odstraniti: s škarjami. Zato je od nekdaj veljalo, da murva res daje široko in globoko senco, a se pod njo nikoli ne sedi.
Kje so stare murve
O murvah se lahko v nedogled pogovarjate z dr. Andrejo Urbanek Krajnc s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru; to sva počeli ob čaju iz murvinega listja - analize kažejo, da ima murva vse, kar je potrebno nekemu živilu pri uvrstitvi na lestvico superživil. A o tem kasneje.
Zakaj so murve črne
Murva ima seveda tudi svojo legendo, ki jo je zapisal Ovid v Metamorfozah. Govori o Piramusu in Tisbi, ki sta odraščala v sosednjih hišah, se zaljubila, a so jima njuni starši branili poroko. Odločila sta se, da se bosta zvečer sestala pod murvo, ki je rodila dotlej le bele plodove, in pobegnila. Prva je do murve prišla Tisba, a je pri studencu zagledala levinjo, ki je uplenila govedo in se ji je kri cedila iz gobca. Dekle je prestrašeno pobegnilo v bližnjo votlino in pri tem izgubilo svojo tančico, ki jo je levinja s krvavimi zobmi raztrgala. Piramus, ki se je od doma odpravil kasneje, je našel stopinje zveri in s krvjo oškropljeno tančico. Tisbe ni bilo nikjer, zato je sklepal, da jo je zver raztrgala in požrla. V obupu se je zabodel, njegova kri pa je poškropila murvine plodove. Ko se je Tisba vrnila na dogovorjeno mesto, je našla umirajočega Piramusa. Spoznala je, kaj se je zgodilo, in se tudi sama zabodla, murva pa ima še danes v spomin na njuno smrt temno rdeče plodove. Za nesmrtnost zgodbe o nesrečnih zaljubljencih je zaslužen predvsem William Shakespeare, ki jo je upodobil v tragediji Romeo in Julija.
Bela je lahko tudi črna
V naravi ni nič tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. In tako tudi ne velja, da ima bela murva bele plodove, črna pa črne. Bela murva ima namreč lahko tako bele kot povsem črne in tudi rdečkaste plodove, kar utegne spraviti v zadrego celo kakšnega botanika, kaj šele laično javnost, pravi Urbanekova.
Pri nas so murve zasajali ob porokah in rojstvih
Sladkor revežev
Za plodove murv je v starih časih veljalo, da so sladkor revežev, saj so z njimi nadomeščali to nekdaj presneto drago živilo. Analize s sodobnimi tehnologijami pa razkrivajo vse bogastvo plodov, ki jih je sicer težko skladiščiti.
