Eko ali bio način pridelave ni nujno v neposredni zvezi s kakovostjo

Še vedno pa niso ravno mainstream, čeprav se povpraševanje po njih postopoma povečuje. No, vsaj tam, kjer si zadosten delež prebivalstva sploh lahko privošči kupovanje domnevno boljšega in bolj zdravega, a zagotovo kar znatno dražjega.

Relativni odnos cena-kakovost

Višja cena namreč pogosto ne odraža večje kakovosti. Narcisizem majhnih razlik se pač je, se in se bo dobro tržil. Kot tudi pravljice za dobronamerne naivneže, ki pač verjamejo, kar hočejo verjeti - pa če je še tako skregano s precej manj idilično resnico in celo z zdravo pametjo. Da se ljudje vse bolj zavedajo pomena sonaravne pridelave vsega, še posebno pa svoje hrane, je seveda dobro.

Prav bi bilo (in vsaj do neke mere že je), da so taki izdelki verodostojno označeni in pod stalno strogo kontrolo kredibilnih javnih, državnih in mednarodnih institucij, niti slučajno pa zasebnih podjetij ali celo multinacionalnih korporacij, ki jim gre zgolj za večanje lastnih dobičkov. A v sodobnem skomercializiranem svetu se zdi že kar normalno, da je tudi tržišče izdelkov z oznakami bio(loško), organsko (v angleško govorečem svetu sinonim za bio), eko(loško), "fair trade" ... vse bolj velik in donosen globalni biznis. Kar pa sploh ni tako zelo dobro.

Redni potrošniki bio artiklov so po večini prepričani, da kupujejo bolj kakovostne in varnejše dobrine. Včasih imajo prav, marsikdaj pa ne. Oznaka eko ali bio namreč nima neposredne zveze s kvaliteto, ampak le z načinom pridelave in predelave. Če iz vseh procesov od vira do končnega porabnika izločimo domnevno škodljive snovi, je logično pričakovati, da polutanti ne bodo prisotni niti v neznatnih sledeh. A stoletja globalne "kemizacije" so pač naredila svoje in omenjena logika tu odpove. Po drugi strani je vsaj v urejenih državah jasno zapovedano (in bolj ali manj sistematično nadzirano), da mora biti vsa hrana na tržišču, pa naj bo bio ali ne, varna za uživanje - torej brez škodljivih snovi ali z njihovimi sledovi pod dovoljeno mero.

Sporna distribucija

Seveda se ob tem porajajo vprašanja, ali bi bilo zgolj z bio proizvodnjo sploh mogoče zadovoljivo nahraniti vso (še vedno naraščajočo) svetovno populacijo ljudi, pa pri tem ne ogroziti obstoja drugih živih bitij in izboljšati ekološko ravnovesje. In kakšno je razmerje med tradicionalnim, sodobnim in eko-bio kmetovanjem? V sterilnih novodobnih rastlinjakih je pridelava brez farmacevtskih sredstev gotovo lažja in zanesljivejša. A marsikdo (upravičeno) meni, da taki pridelki niso tako polnega okusa, kot tisti, ki so - pa čeprav z agrokemično pomočjo - zrasli na prostem v okoljih, kjer jih pridelujejo že od nekdaj.

Domnevno so uporabniki bio izdelkov zdravstveno in ekološko nadpovprečno ozaveščeni. A tudi tu se pojavljajo dileme. Bio izdelki in še posebno bio pridelki iz oddaljenih dežel seveda niso tretirani s sredstvi proti kvarjenju, zato mora biti prevoz do končnega potrošnika bistveno skrbnejši in (predvsem) hitrejši; to pa pomeni večjo potrošnjo energentov za transport in povečanje ogljičnega odtisa. Da o sicer brezhibni pridelavi na kmetijskih površinah, nastalih z izsekavanjem ali požiganjem na primer tropskih pragozdov, sploh ne govorimo. Pa da (pre)velik razmah bio kmetovanja na prostem povečuje verjetnost vračanja nekaterih rastlinskih bolezni, ki so še do nedavna veljale za izkoreninjene - pri nas to opažajo predvsem vinogradniki.

Bio izdelki (z izjemo trajnih konzerv) imajo praviloma krajši rok uporabnosti, zato jih nima smisla nabavljati na zalogo. To pa avtomatsko pomeni pogostejše nakupovanje, ki je (še posebno v časih, ko vsepovsod preti nevarnost okužbe s covidom-19) sporno tudi z vidika družbeno odgovornega obnašanja.