Financiranje cerkve: Ne nosite s seboj ne denarnice, ne torbe, ne čevljev

Ko je Jorge Mario Bergoglio sedel na Petrov prestol, je izbral času primerno ime, papež Frančišek. Kajti Božja hiša se krepko maje, če ne že ruši. K temu največ prispevajo njeni služabniki. Po vseh mogočih aferah vesoljne Cerkve je bil letak priporočila letošnjega velikonočnega "ofera" v vrednosti "skromnih" 50 evrov, ker jim baker ne diši, ena takšnih cvetk. Pa čeprav je bil namenjen najbolj zvestim cerkvenim privržencem, kolikor jih je sploh še ostalo. Vse kaže, da so nekateri slovenski župniki prespali zgodovinske lekcije in živijo v nekem vzporednem svetu. Farizejski pohlep je nekoč ob političnih ambicijah in nemoralnosti največ prispeval k razkolu zahodnega krščanstva.

Univerzalni temeljni dohodek bodo duhovniki prejemali še vsaj junija. Torej koristijo državno pomoč, ki je ni deležen vsak, mnogi je sploh niso dobili ali pa so jo v bistveno manjšem obsegu, čeprav so v pandemiji ostali brez vsakršnih dohodkov. Zaradi tega je dodatno "prosjačenje" skrajno neprimerna poteza. Nezadovoljstvo v številnih spletnih skupinah in tvitosferi so mnogi izražali že, ko so slovenski škofje podprli Janševo vlado; njegova povratna finančna pomoč katoliškemu zavezniku je na nasprotnem polu sploh ustvarila "proticerkveno" razpoloženje, kakršnega ni mogoče pomniti niti v rajnki komunistični Jugoslaviji. Iz njega jasno izluščimo, da je, z delno izjemo papeža Frančiška, naša RKC na nekaterih področjih zašla s Kristusove poti.

Treba je strogo ločevati med cerkveno ustanovo in osebno krščansko vero. Zato zahteva "ljudski glas levičarskega dela" slovenskega spleta, ki ga dodatno razpihujejo opozicijski politiki, tak cerkveni davek, ki naj ga pokrijejo aktivni verniki.

Vprašanje cerkvenega financiranja je staro kot Cerkev sama, saj bistveno odraža tudi njen nauk oziroma njeno poslanstvo in verodostojnost. Ki bi, sodeč po Svetem pismu, moralo biti usmerjeno k nebeškemu in ne k tukajšnjemu (zemeljskemu) kraljestvu. Koliko denarja pravzaprav sploh potrebuje za širjenje krščanske vere? Ga je Jezus sploh imel? Ker je obenem zlasti slovenska RKC alergična na brezrazredno družbo in podpira kapitalizem, bi se lahko sama odrekla "socialističnemu" UTD-ju, kot ga kritizirajo desničarji, ki propagirajo "čim več trga in čim manj države". Naj vsemogočni trg uravnava tudi ponudbo in povpraševanje verskih storitev. Zakaj bi religijo iz njega izvzeli? To že zdaj velja za nekatere države, kjer je financiranje verskih skupnosti vedno bolj odvisno od njihovega članstva.

Nemški in avstrijski primer

Nekateri bi volili takšne politične stranke, ki se bodo zavzemale za cerkveni davek po nemškem vzoru. Nemci ga tudi najbolj natančno urejajo, saj ponekod na lokalni ravni niso pozabili na versko mešane pare in tujce, ki niso nemški davčni zavezanci. Pri njih je cerkveni davek in tako imenovani "cerkveni denar" (Kirchgeld) ustavna pravica. Toda ne državljanov, ampak verskih skupnosti. Kljub temu je vse ne koristijo, na primer islamski aleviti, Jehovove priče, bahajci in predvsem manjše protestantske sekte. Odvisno od zvezne dežele člani verske skupnosti plačajo v glavnem osem do devet odstotkov davka na dohodek ali plačo; davkom se izognejo samo z uradnim izstopom iz verske skupnosti.

Tudi v Avstriji imajo državno priznane verske skupnosti zagotovljeno pravico pobiranja prispevkov. Toda v pravnem besednjaku to niso "davki", saj jih ne pobira država, ampak direktno cerkve. Pri tem so povsem avtonomne in neodvisne od državnega upravnega aparata, ki ga po drugi strani ne morejo koristiti, kar zanje pomeni več stroškov in morebitne sodne izterjave. Zaradi tega se Avstrijci lahko lažje izognejo obveznim cerkvenim prispevkom kot Nemci cerkvenim davkom. Vendar je njihov način bližji principu laične države, posledica pa je manj sodnih sporov in ustavnih presoj ter kritik na račun obstoječega financiranja cerkva. To velja posebej po množičnih izstopih Nemcev iz katoliške in tudi evangeličanske cerkve, ki jih pa zavoljo finančne radodarnosti nemške države v obliki donaciji in subvencij skoraj nista občutili, četudi davki članov pokrivajo okoli tri četrtine njunih proračunov.

Kako je v Švici

Ključen pri cerkvenem financiranju je (pravni) odnos med državo in Cerkvijo, ki je rezultat zgodovinskega razvoja. To najlepše zrcali Švica. Ker imajo njeni kantoni glavno besedo in so obenem še komune dokaj avtonomne, je v njej konglomerat pravnih predpisov, upravnih poti, dajatev in olajšav ter privilegijev ali prepovedi, povezanih z verskimi skupnostmi. Tako nekateri kantoni zahtevajo, da obvezni cerkveni davek poleg fizičnih oseb plačajo tudi pravne osebe, medtem ko kalvinistična Ženeva cerkvenega davka ne pozna. Drugi spet iščejo neko srednjo pot. Kot recimo kanton Vaud, kjer prav tako nimajo cerkvenega davka. Kljub temu so v 60-ih letih prejšnjega stoletja na referendumu sklenili, da njihov kanton pokrije osebne dohodke uslužbencev, komune pa vzdržujejo objekte verskih skupnosti.

Oba francoska kantona se zgledujeta po rojakih v Franciji; ta še vedno pooseblja ločitev cerkve od države. Francoska revolucija je ukinila desetino, sekularizacija pa podržavila cerkvene objekte. Francija nima cerkvenega davka, z izjemo departmajev, ki so, kot na primer Alzacija, nastali na nekdanjih nemških ozemljih. Verske skupnosti živijo od prostovoljnih prispevkov. Katoliki jih še vedno imenujejo "cerkvena desetina", ki na priporočilo cerkve obsega odstotek njihovega dohodka. Ker prispevki ne zadoščajo za preživetje, so župniki prisiljeni poiskati dodatne zaposlitve. Obenem so negativne posledice nacionalizacije slabo vzdrževani, obnove potrebni sakralni objekti. Država jih zato daje brezplačno v najem, najbolj znani pa tudi dobro služijo turizmu. Ker božjepotniki in turisti uspešno polnijo državno blagajno, del teh sredstev, kljub ustavni ločitvi cerkve od države, vendarle odteče v katoliške kroge.

V Skandinaviji in drugod

Tudi skandinavske kraljevine so se ločile od svojih evangeličansko-luteranskih državnih cerkva. Norveška cerkev je ta status izgubila leta 2012, namesto državne blagajne zdaj njene stroške krijejo verniki. Švedi so po cerkveni ločitvi obdržali davek, ki ga določa cerkvena občina, pobira pa davčna uprava. V povprečju se giba okoli odstotka dohodnine vernika. Podobno velja za republiko Finsko, kjer so tudi podjetja dolžna poravnati cerkveni davek. Radodarna je ostala le še Danska, saj državna sredstva pokrivajo tri petine cerkvenih proračunov.

Poljaki nimajo cerkvenega davka, vendar v državnem proračunu obstaja odškodninski fond, namenjen katoliški cerkvi za poravnavo izgub komunistične razlastitve. Iz lastnega premoženja se financirata anglikanska cerkev v Veliki Britaniji in katoliška cerkev na Portugalskem. Portugalci lahko v davčni napovedi 0,5 odstotka dohodnine donirajo verskim skupnostim ali pa dobrodelnim namenom. Enako se italijanski in španski davkoplačevalci odločajo med cerkvenimi ali socialnimi ustanovami.

Grška pravoslavna cerkev je v Grčiji državna cerkev. Zato ima kopico privilegijev, medtem ko se morajo preostale verske skupnosti zadovoljiti z versko svobodo. Pravoslavni škofje in župniki dobivajo osebne dohodke od države.

Enako kraljevina Belgija plačuje (ne)verske uslužbence kot uradnike, pri čemer je podporo razširila na humanistično-ateistično skupnost. V državi, ki je nastala in obstaja zavoljo katoliške vere, si je populacija drugačnega svetovnega nazora izborila in celo glede na različno politično pripadnost ustvarila svoje paralelne družbene strukture.

Nizozemska je spet primer laične države in svarilo cerkvenim dostojanstvenikom, če bi zaspali na preteklih lovorikah in radi ostali priključeni na "državne pipice". Tradicionalno protestantsko-kalvinistična država je podlegla posvetnim užitkom, skepsi in verski apatiji ter gre po stopinjah Češke. Takoj za njo je najmanj religiozna evropska država. Nekdanja protestantska večina se je skrčila na zgolj 15 odstotkov prebivalcev, prehiteli pa jih niso le katoliki (22 odstotkov), ampak še bolj neverniki, ki jih je kar 52 odstotkov. Zadeva je za duhovščino skrb vzbujajoča, ker jih je država pred desetletji, ko še ni bilo tega trenda, pustila na cedilu. Danes subvencionira samo karitativne dejavnosti in cerkvene šole. Verske skupnosti so popolnoma odvisne od prostovoljnih prispevkov svojih pripadnikov. Kar velja onstran velike luže tudi za ZDA, kjer so še najbližje tržnim idealom, ki so pa realno tako daleč kot nebesa. Medtem na Hrvaškem verske skupnosti črpajo denar iz državnega proračuna in kot še marsikje drugje od radodarnih vernikov in turistov.

Frančišek Asiški

Nihče od duhovnikov ne pričakuje, da bi bili goli in bosi. Toda pregloboka denarnica se ne sklada s pristno pobožnostjo. Vsak, ki zasliši božji klic, naj se, ne nujno dobesedno, zgleduje po Frančišku. Ne mislim toliko na dokaj pogumnega papeža Frančiška, ki rešuje, kar se rešiti da. Ampak na njegovega svetniškega botra iz Assisija, ki ga je Bog pozval, da s skromnostjo povrne Cerkvi ugled.

Frančišek Asiški je sprva želel biti vitez, dokler ga v mali zanemarjeni cerkvi sv. Damjana ni nagovoril Kristus s križa: "Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!" Naročilo je sprva razumel dobesedno in po prodaji bal očetovega blaga izkupiček izročil župniku cerkvice. Jeznemu očetu je kasneje denar vrnil in se obenem javno odpovedal dediščini. Na trgu pred asiško stolnico je pred škofom in meščani slekel obleko in gol stekel iz mesta. Zatem je med mašo v tedaj majhni cerkvi Santa Maria degli Angeli slišal besede iz Lukovega evangelija: "Ne nosite s seboj ne denarnice, ne torbe, ne čevljev." In spoznal svojo nalogo. Spočet je bil "poverello" - najbolj ubog med ubogimi! Sezul je čevlje, si nadel rjavo kuto in jo prevezal z vrvjo ter kot berač nadaljeval pot. Čeprav so ga domačini imeli za norega, so se mu pridružili enako misleči. Že pred njim, praktično od rojstva krščanstva, so bili puščavniki in skromni redovniki najbolj prepričljivi misijonarji.