Razlikovati je treba med zgodovinskim in bibličnim Jezusom

Da je božič zgolj simbolični rojstni dan Jezusa Kristusa, se zaveda tudi večina kristjanov, saj iz zgodovine ni mogoče izluščiti njegovega datuma. Na pomanjkanju zanesljivih virov iz preteklosti slonijo dvomi o njegovi eksistenci, ki so ustvarili teorijo "Jezus je mit". Po njej obstajata dve možnosti: Jezus Kristus ni realna oseba ali pa je obstajal, vendar nima veliko skupnega z bibličnim Odrešenikom sveta. Za to "herezijo" so ob filozofih najbolj zaslužni teologi, ki se niso uklonili cerkvenim dogmam. Marksizem k tej teoriji ni ničesar prispeval, kvečjemu je Karl Marx iz nje izčrpal znano mnenje, da je "religija opij za ljudstvo". Njeni začetki so tudi starejši od očeta komunizma in segajo v razsvetljenstvo, ko so ljudje podvomili o božjih besedah Svetega pisma in cerkvenem poslanstvu. Iz Evrope se je teorija na prelomu 21. stoletja preselila v Severno Ameriko in na svetovni splet, kjer je dodaten zagon našla v gibanju novega (krščanskega) ateizma.

Jezusov mit

Razsvetljenstvo je zahtevalo dejstva in ne zgolj slepo vero, podano s cerkvenih prižnic. Zato je bilo spočeto Kristusovo zgodovinopisje, ki naj bi dokazalo njegov realni obstoj, medtem ko so hkrati na drugi strani posamezni raziskovalci in šole na podlagi drugačnih interpretacij to zavračali. Za začetnika teorije Jezusovega mita velja angleški grof, filozof, konservativni politik in izgnanec Henry St. John Bolingbroke, ki je leta 1754 Biblijo razglasil za neresnično zbirko legend in basni. V Franciji se mu je pridružil idol razsvetljenstva, Voltaire, ki je leta 1769 zahteval popolnoma novo razlago Novega testamenta na podlagi razuma. Opozoril je na protislovja in vprašljive prerokbe evangelijev.

Francoska misleca, Charles Francois Dupuis in Constantin Francois de Volney, sta prva javno oporekala Jezusovo eksistenco. Pri tem se je Volney v svojem glavnem delu "Les Ruines" (Ruševine) leta 1791 v duhu francoske meščanske revolucije vsem religijam zoperstavil z uveljavitvijo človekovih pravic.

Nemški pisatelj, filozof in protestantski teolog David Friedrich Strauss je leta 1835 razburil strokovno javnost s knjigo o Jezusovem življenju. Ob analizi njegovih čudežev je bil prvi, ki je razlikoval med zgodovinskim in bibličnim Jezusom. Čim je le-ta postal v očeh svojih učencev prerok, so mu avtomatično pripisali čudodelnost. Zato so Jezusovi čudeži mitološke pesnitve, napisane iz želje uresničitve prihoda pričakovanega židovskega mesije iz Stare zaveze.

Straussovo skepso je prevzel Bruno Bauer. On je v tej teoriji tudi ena izmed redkih povezav z Marxom in Engelsom, pa še ta je zgolj postranska. Kajti tudi njega, tako kot številne druge vrstnike, sta ostro kritizirala, čeprav bi njegova dognanja lahko potrjevala Marxovo tezo o ljudski religiozni drogi. A kaj, ko laiki težko razumemo filozofske debate. Bruno Bauer je bil Heglov učenec, radikalni racionalist in goreč kritik religij. Še najbolj pa je zanimivo dejstvo, da ni bil ne prvi in tudi ni zadnji teolog, ki se je spravil na Jezusa. Za mladoheglovca je religija odtujena forma samozavesti, ki bi jo morala razrešiti filozofska kritika religije. Leta 1840 je označil Janezov evangelij za povsem literarno delo, ki odseva duhovne predstave avtorja in ne vsebuje nobenih zanesljivih zgodovinskih Jezusovih podatkov. Kasneje je Bruno Bauer to trditev razširil na najstarejši, Markov evangelij in podvomil o avtentičnosti Pavlovih pisem. Po njegovem je zgolj verovanje prvotne krščanske jeruzalemske skupnosti Jezusa povzdignilo v božjega sina in mu pripisalo vstajenje.

Francosko-nemški svetovljan in nobelovec Albert Schweitzer je kritiziral raziskovalce Jezusovega življenjepisa, da bolj kot dejstva opisujejo svoje osebne verske ideale.

Sledila je kopica mislecev, ki je v evangelijih iskala mitološke zgodbe in značilnosti. Med njimi je v prvem desetletju prejšnjega stoletja nemški orientalist Peter Jensen trdil, da se v bibličnih likih zrcali Ep o Gilgamešu. Nesmrtni učlovečeni božji sin Jezus ni nič drugega kot izraelski Gilgameš. Škotski politik in mirovnik John Mackinnon Robertson (1856-1933) je ugotovil, da so pozni "Krišna miti", posredovani preko budizma ali grško-rimskih kultov, vplivali na mlajše Kristusove mite. Podobno je nemški zgodovinar Arthur Drews predstavil Jezusa kot povsem mitološko osebo in v evangelijih našel elemente zaratustrstva in Mitrovega kulta. Čeprav je bil za Lenina reakcionar, so bile Drewsove knjige edino dovoljeno "religiozno" čtivo v brezbožni Sovjetski zvezi, da bi z njimi prikazali "nazadnjaško versko praznoverje".

Novi ateizem

Kljub temu v spopadu med kapitalizmom in komunizmom teorija, da je Jezus zgolj mit, ni igrala vidnejše vloge, čeprav so jo tudi v 20. stoletju dopolnjevali številni misleci in skupine. V tem času jim je dokončno uspelo ločiti bibličnega in zgodovinskega Jezusa, ob nenehnem dvomu o njegovi eksistenci. To je ustvarilo novo obliko tako imenovanega krščanskega ateizma in spremenilo pogled na krščansko vero in še posebej na vlogo njene Cerkve. Po vstopu v 21. stoletje gibanje "novi ateizem" skupaj s sodobnim poganstvom raste v Veliki Britaniji in zlasti v ZDA, kar se je ne nazadnje pokazalo tudi v ideološkem razkolu med letošnjo predsedniško predvolilno tekmo. Krščanski fundamentalisti, ki so podprli poraženega Donalda Trumpa, so tudi ena izmed kopice reakcij na krivoverne dvomljivce. Kar je razumljivo. Kajti novi ateizem je nevarnejši od komunističnega, ki je slonel na zablodi, da bo le z delavsko revolucijo "zastarela religija" sama po sebi odmrla ali zamenjana z enakopravnejšo tostransko ideologijo. S podcenjevanjem človekove duhovne plati so ignorirali tudi Jezusov mit, medtem ko sodobni (krščanski) ateisti iz njega izhajajo in na njem gradijo svoj vpliv. Richard Dawkins, britanski zoolog in evolucijski biolog, spada k najbolj znanim novim ateistom. Kritik kreacionizma in njegovega tako imenovanega inteligentnega načrta, s katerim je lažje razložiti lastnosti vesolja in živih bitij kakor pa z naravnim izborom, je leta 2006 izdal zelo odmevno knjigo z zgovornim naslovom Bog je zabloda.

Za nekdanjega ameriškega baptista, profesorja in sedaj zagovornika Jezusovega mita Roberta McNaira Pricea so glavni argumenti dvoma o realnem Jezusu v spoznanju, da nobeni nekrščanski viri ne omenjajo čudodelnega Kristusa, tudi najstarejši evangeliji ne potrjujejo njegovega realnega življenja; iz njih je mogoče črpati le mistično podobo Kristusa, v njegovem mitu pa je mogoče najti paralele iz kopice starih orientalskih kultur Baala, Ozirisa, Attisa, Adonisa. Po njegovem prepričanju je sicer možno, da je Jezus živel, kar pa je malo verjetno. V številnih medijih uveljavljeni intelektualec Price je zdaj privrženec krščanskega ateizma. To je kontradiktoren svetovni nazor, ki upošteva Jezusov moralni nauk, negira obstoj Boga in se distancira od Cerkve.

Podobno je zašel v agnostični ateizem nekoč pobožni ameriški anglikanec Bart Denton Ehrman. Čim bolj se je poglobil v študij Biblije, tem bolj se je prepričal, da ni božje razodetje, ampak človeška knjiga, polna napak in protislovij kopice različnih avtorjev. Zanj je Jezus apokaliptični židovski pridigar (kar je bila že teza Alberta Schweitzerja), ki je napovedoval konec sveta, dokončno zmago Boga in njegovega kraljestva na Zemlji. Njegovi učenci so bili prepričani, da se bo to zgodilo še za časa njihovega življenja. Nasledniki so se od tega zgodovinskega Jezusa ločili in pod vplivom mesijanske krščanske doktrine napisali Novo zavezo.

Jezusov krst in vstajenje

Teorija "Jezus je mit" je nehomogeno nastajala 270 let. Je rezultat razpršenega skupka razmišljanj, metod, analiz, razprav, prenesenih sprva v tisk, kasneje pa v ostale moderne medije, od filmov preko televizijskih oddaj do spletnih blogov. Temelji na številnih raziskavah, analizah in ugotovitvah naslednjih ključnih vprašanj: pomanjkanje in zanesljivost nekrščanskih zgodovinskih virov, povezanih z obstojem Jezusa, kritika in avtentičnost Pavlovih pisem, zgodovinskost Nove zaveze, mitična analogija in historizacija mita.

Večina nekrščanskih avtorjev iz 1. in 2. stoletja o Jezusu molči. Pogrešajo se predvsem neodvisni očividci Kristusovega življenja. Na poročilih Jožefa Flavija, rimsko-židovskega zgodovinarja, in rimskega zgodovinarja Tacita sloni zgodovinskost Jezusa. Čeprav si strokovnjaki niti pri tem niso popolnoma enotni, tako da sta zanesljiva le dva dogodka iz njegovega življenja: Jezusov krst in vstajenje. Poleg tega so številni viri, imena, čas in dogodki stvar interpretacij, ki so odvisne od svetovnega nazora raziskovalcev. Zato je vprašljiva njihova objektivnost. Obenem poleg privržencev Jezusovega mita tudi drugi ugotavljajo, da je bilo po zmagi krščanstva v rimskem imperiju dokumentom marsikaj dodano - ponarejeno.

Razprave okoli Pavlovih pisem so že zato pomembne, ker so najstarejši krščanski zgodovinski viri (datirani med letoma 50 in 60) in ker brez apostola Pavla krščanstvo ne bi postalo svetovna religija, saj je bil most med judovskim in helenističnim oziroma preostalim svetom. Zato ob vsaj delnem (pri nekaterih popolnem) zavračanju njihove avtentičnosti zagovorniki Jezusovega mita poudarjajo, da so brez Jezusovih biografskih podatkov. V njih naj bi Pavel pod vplivom Stare zaveze svoj "mitični" pogled na vstalega Odrešenika prilagodil pripadnikom nežidovskih skupnosti.

Jezusova biografija je tudi šibka točka evangelijev (nastali v drugi polovici 1. stoletja). Še njihova sinopsa (primerjava) je nejasna in občasno protislovna oziroma spet stvar različnih pogledov. Medtem ko cerkveni strokovnjaki trdijo, da so oblika antične biografije, pisane na podlagi ustnega izročila, jim intelektualci Jezusovega mita oporekajo, da so izmišljene zgodbe druge generacije Jezusovih privržencev, ki z njim ni več imela neposrednega stika. Zaradi tega so polne legend nadnaravnega junaka, ki temeljijo na morebitni eksistenci rabina majhne judovske apokaliptične sekte. Pri tem so po eni strani izhajali iz mesijanskih prerokb Starega testamenta, po drugi strani pa vključili elemente in scenarije starejših poganskih kultur. Slednje cerkveni znanstveniki zavračajo, saj helenistična mitologija ni poznala vstalega božjega sina ali v smrti iskala odrešitev. Obenem opozarjajo, da ni dokazov za obstoj podobnega kulta v Palestini v Jezusovem obdobju in da skeptiki njegove eksistence nimajo odgovora na zelo hitro popularizacijo krščanske vere v rimskem imperiju.

Kljub temu privrženci mitološkega Jezusa vztrajajo, da so prvotni kristjani v Sveti deželi iz obstoječih mitologij ustvarili novi (krščanski) mit in ga poosebili v zgodovinskem Jezusu Kristusu. Z globalizacijo in sekularizacijo družbe je teorija "Jezus je mit" prešla iz ozkih filozofsko-teoloških debat v širšo svetovno javnost.