Ko me Slovenci sprašujejo, kam se splača odpotovati, večina ob omembi Romunije zamahne z roko s komentarjem "tam je ciganija, revščina". Razlog za to je dejstvo, da to državo poznajo samo po grofu Drakuli ali Vladu Tepešu, ki ga ne bom več omenil, ker bi mi v članku zmanjkalo prostora za vse dragocenosti njegove domovine, in iz zgodb o komunističnem diktatorju Nicolaeju Ceausescu. Nekateri se še spomnijo nogometaša Gheorgheja Hagija in legendarne gimnastičarke Nadie Comaneci, pa še ta dva izhajata iz časov ceausescujevega režima. Verjetno je v tem obdobju obstal tudi naš minister za kulturo, ko je pomislil na "zarukano" Romunijo. Za Romunijo velja kot za Balkan. Slednji je sinonim zaostalosti, revščine, nerazvitosti, kaosa, primitivnosti, pač skupka slabih lastnosti. K njim spada tudi nerazgledanost, ki pa jo je mogoče prej pripisati tistim, ki Balkance nenehno žalijo. Balkan namreč ne sega le do makedonske Gevgelije, temveč vse do Istanbula in peloponeškega rta Tenaro. Zaradi tega bo na njem večno ležala antična Grčija, ki spada med stebre evropske identitete.
Da svet ni črno-bel, so me med hladno vojno prepričala enostranska poročila iz tabora bivših socialističnih držav, ki so pogosto odstopala od realnih okoliščin. Nikjer nisem lažje prestopil železne zavese kot v Romuniji. Izjema je bila kvečjemu Nemška demokratična republika (NDR), ki mi sploh ni omogočila te osebne izkušnje. So romunski sosedi včasih (bili) bolj "zarukani". Še po vstopu v EU se zgodi, da romunski policisti zavestno spregledajo neveljavnost potnih listov turistov v prepolnem turističnem avtobusu, in to ne da bi jim žepe napolnili z evri. Raje tujce spustijo, da spoznajo izjemen mozaik njihove domovine. V njem je največ kamenčkov kulture. Vampirska literarna in arhitektonska dediščina sta zgolj vrh tega.
Neprimerne opazke
Slovenski politiki in njihovi vplivneži zelo radi manipulirajo s podatki in primerjavami z drugimi državami. Pri tem v javnosti pogosto popačijo podobo nekega naroda, ki ga očitno slabo poznajo. Nekatere neprimerne opazke pa sploh ustvarjajo ali utrjujejo predsodke in stereotipe. Mednje spada tudi "nespodobno povabilo" Vaska Simonitija v "zarukano" Romunijo in Bukarešto. Pri čemer njegovi nasprotniki na levem političnem polu niso nič boljši, ko višegrajske države nenehno nabijajo na pranger nedemokratičnosti. Ne eni ne drugi se v boju za oblast ne zavedajo, da tako poniževanje povzroča škodo - tudi turizmu.
Romunska renesansa
Medtem ko je večina evropskih umetniških stilov nastala na zahodni polovici (v glavnem v Italiji in Franciji), so jim na vzhodu stare celine z bujno domišljijo najbolj konkurirali umetniki na ozemlju današnje Romunije. Tako so v poznem 17. stoletju in na začetku 18. stoletja na pobudo vlaškega kneza Constantina Brancoveanuja ustvarili edinstveno sintezo bizantinske, osmanske, poznorenesančne in baročne arhitekture. Razgibane kupole, lože, (zaviti) stebri in loki, okrašeni z ornamenti ali rastlinskimi motivi, so še v 19. stoletju navdušili umetnike. Ta brankovanski slog (ali vlaška oziroma romunska renesansa) je imel vpliv do Beograda, Budimpešte.
Enako svojevrstna je sakralna arhitektura moldavskih pravoslavnih samostanov, ki jih ves svet občuduje zavoljo slikovitih fresk. Med njimi bi moral vsak ljubitelj kulture in umetnosti poznati samostan Voronec, ki slovi kot Sikstinska kapela vzhoda in je boter odtenka sinje modre barve. Če ostanem pri sakralni umetnosti in severu Romunije, je med 17. in 19. stoletjem v pokrajini Maramureš vzniknilo okoli sto lesenih cerkva različnih nevsakdanjih slogov, ki so tako kot objekti v sosednji Bukovini na seznamu kulturne dediščine Unesca. Povrhu vsega so ostali živi. Pravoslavna romunska cerkev nima težav s kadrom - nune in menihi imajo še preveč dela z verniki in v normalnih časih z množico turistov.
Samostane v Bukovini je začel v 15. stoletju graditi moldavski knez Štefan Veliki - zgodovinski simbol republike Moldavije in eden največjih romunskih vladarjev in junakov. Njegovo obdobje sovpada s prihodom Osmanov v Evropo. Čeprav so kneževine Moldavija, Vlaška in Sedmograška postale vazali turškega sultana, so nenehno rovarile v njegovem zaledju. V času turških vpadov so na transilvanski planoti nastale edinstvene vasi s tako imenovanimi cerkvenimi utrdbami, ki so jih zgradili in kamor so se ob napadu in obleganju zatekli vaščani. Tudi ti objekti so že na Unescovem seznamu in v prihodnosti bodo zagotovo sledili novi iz zelo bogate etnografske zakladnice države, ki je kljub izredno močni romunizaciji v zadnjem stoletju vendarle ostala večnacionalna.
Sedmograška
Geografsko je Romunija v Vzhodni Evropi. Toda kulturna meja med Vzhodno in Srednjo (ali celo Zahodno Evropo) je stoletja tekla po grebenu Karpatov. Predolgo so Habsburžani vladali do Brašova, ki je, če izvzamem blokovska naselja in industrijske obrate, bolj podoben Mariboru, Gradcu ali Celju kot pa Bacaju, Buzauju ali Pitestiju, ki ležijo onstran, na vlaški in moldavski strani Karpatov.
Sedmograško, ki jo danes imenujemo Transilvanija, so v srednjem veku urbanizirali nemški priseljenci in Madžari oziroma njihova etnična skupnost Sekeljev, ki je vzdrževala obrambno cono ogrskega kraljestva. Njihovo ime izhaja iz besede stol ali sedež in botruje tudi imenu dežele Sedmograška (sedem sedežev - utrjenih mest), kar so prevzeli nemški ali saksonski prišleki. Druge avtohtone etnične skupine (v Romuniji jih je 20), ki so živele ločeno ena poleg druge, so bile drugorazredne in za kroniste niso bile omembe vredne. Tudi to je verjetno razlog, da so ohranili svojo folkloro in običaje, ki so življenjsko pomembni za njihov obstoj.
Kako usodna je izguba regionalne identitete, je opazno prav pri najpomembnejših - Madžarih in Nemcih. Madžari, zlasti Sekelji, so ohranili svoj dialekt, poganske običaje in simbole, zastavo s soncem, luno in Venero, celo pisavo. Sredi Romunije tvorijo etnični otok, za katerega zahtevajo vsaj avtonomijo po katalonskem vzoru. Ki so jo že imeli, a jo je Ceausescu ukinil. Slednji se je s pomočjo Nemčije otresel transilvanskih Saksov. Nemška vlada jih je preprosto odkupila. Zamenjali so jih Cigani (Romi). Toda tudi njihova podoba se v Romuniji ne ujema povsem z našimi stereotipi. Nekateri so postali nepremičninski špekulanti, ki so obogateli kot zlatarji, kovači ali krovci - cinkarji. Še vedno je več pločevine na strehah kot na cestah; tudi zaradi hindujskim templjem podobnih palač "ciganskih baronov", ki rastejo kot gobe po dežju.
Izmed peščice preostalih transilvanskih Saksoncev je Klaus Iohannis predlani drugič postal romunski predsednik. Kar je nekakšna tradicija, ki se jim bogato obrestuje. Kot župan Sibiuja (nemško Hermannstadta) je posodobil nekdanjo sedmograško prestolnico, ki ima kopico iz Nemčije vzdrževanih ustanov. Zato velja za najbolj urejeno romunsko mesto.
Ko so Romuni v 19. stoletju dobili kraljestvo, so na njegov prestol sedli Nemci; celo iz dinastije Hohenzollern. Njihova graščina Peleš je med najbolj dragocenimi atrakcijami Romunije.
Parlamentarna palača
Mogoče trianonska pogodba po prvi svetovni vojni ni bila le kazen za Madžare, ampak tudi nagrada romunskim kraljem, ker so se uprli sorodniku na nemškem cesarskem prestolu. Kajti Romunija je na račun Madžarov več kot podvojila svoje ozemlje in šele tedaj osvojila Transilvanijo.
Pridobljeno kulturno pestrost je dodatno dopolnila Ceausecova megalomanija v Bukarešti. Izkoristil je potres 4. marca 1977 in porušil četrtino starega mestnega središča za gradnjo Parlamentarne palače. Najtežja, največja civilna in najdražja upravna stavba na svetu je vredna ogleda, čeprav je skoraj povsem prazna. Prilagodili so jo človeku nizke rasti in prevelikega ega ter njegovi enako ambiciozni ženi Eleni. Oba sta želela sprejemati goste v ogromnem preddverju, v katero sta se spustila po dveh dolgih, strmih stopniščih - zato so tudi stopnice prilagodili njunemu koraku. Potem bi jih popeljala iz vedno večjih soban v največjo dvorano, kjer bi lahko občudovali njuna ogromna portreta. Slišati je tudi zgodbe, da so Romuni tedaj imeli veliko več denarja kot danes, a ni bilo trgovin, kjer bi ga potrošili - zdaj imajo trgovine, vendar jim prehitro zmanjka denarja za nakupe v njih. Obisk se zaključi na balkonu s pogledom na Bulvar enotnosti, ki je seveda moral biti daljši in širši od pariških Elizejskih poljan. Z njega je celo Michael Jackson pozdravil Budimpešto. Drugič je bil pametnejši in je raje molčal. Ob Parlamentarni palači Romunska pravoslavna cerkev gradi Katedralo narodne odrešitve, ki jo je patriarh Daniel blagoslovil že novembra 2018. To je sedaj največja pravoslavna cerkev na svetu, z največjim cerkvenim zvonikom na planetu. Za dodatno gigantomanijo je okoli nje še dovolj prostora.
V zadnjih letih tudi Bukarešta cveti. Da jo upravičeno imenujejo mali ali vzhodni Pariz, je mogoče opaziti v eklekticizmu mestnega središča uz 19. stoletja in na Cesti zmage. Ob njej so si bogati bojarji postavljali palače, ki so ohranile njihova imena. Vseh še niso obnovili, a so njihove fasade kljub temu paša za oči. Ob tej nekoč najpomembnejši vpadnici so prestižni hoteli, gledališča, čudovita koncertna dvorana Romunski Atenej in kraljeva rezidenca, v katero so preselili Narodno galerijo. Nasproti njej stoji stavba bivšega CK KP Romunije, odkoder je 22. decembra 1989 Nicolae Ceausescu s helikopterjem pobegnil pred revolucijo.
Palača za človeka nizke rasti in prevelikega ega
Lukenj ni več
Razen na Poljskem nikjer drugje v nekdanjem vzhodnem bloku nisem videl večje preobrazbe države kot v Romuniji. To najlažje ponazorim s cestnimi razmerami. Nikjer drugje na cestah ni bilo toliko lukenj, velikih kot krater. Nikjer mi ni mahalo toliko štoparjev in ob postankih obdajalo toliko podivjanih potepuških psov. Lukenj na romunskih cestah ni več. Nekdaj štoparji so si kupili avtomobile in v prometu zadušili ceste in ulice. Le psi niso izginili, samo umirili so se.
Slovenski turisti, ki niso nagnjeni k pranju možganov, se bodo v Romunijo še vrnili. Morda se komu zatakne v grlu čorba di burta, ko v njej najde vampe, toda z odlično žlahtno kadarko ali feteasco ali slivovko cujko se hitro potolaži in splakne grlo. Iz Maribora lahko danes preko Madžarske prej prispemo v Temišvar kot v Beograd. Od 1160 kilometrov avtoceste pa manjka samo še 160 kilometrov do Bukarešte, odkoder tudi Črno morje ni več daleč.
