Formula 1: Maxov maksimum? Ne še!

Torej, Max Verstappen je dvakratni svetovni prvak. Da bo tako, vemo že nekaj tednov, potem ko je nanizal po dve seriji šestih zaporednih uvrstitev na oder za zmagovalce, pri čemer so to bila skoraj izključno prva mesta. Z dvanajstimi zmagami na 18 dirkah je pač naslov bil le še vprašanje časa. Z drugo lovoriko se je šele 25-letni Nizozemec pridružil eminentni druščini: Albertu Ascariju (1952, 1953), Grahamu Hillu (1962, 1968), Jimu Clarku (1963, 1965), Emersonu Fittipaldiju (1972, 1974), Miki Häkkinenu (1998, 1999) in Fernandu Alonsu (2005, 2006). A najbrž bi le redkokdo dal roko v ogenj, da se bo tu ustavil. Verstappnu svet formule 1 leži pod nogami, Red Bull deluje močan kot že dolgo, vsaj od časov Sebastiana Vettla, ne, zatorej gre pričakovati, da bo sledilo še več naslovov.

Kot Vettel

Prav z brezhibnimi vožnjami v temnomodrem dirkalniku je Verstappen spominjal na Vettla izpred dobrega desetletja. Spomnimo: Vettel je leta 2010 šokiral športni svet, ko je nadoknadil kar 39 točk zaostanka za Fernandom Alonsom in prvič slavil naslov prvaka, leta 2011 pa je lovoriko osvojil že štiri dirke pred koncem. Enako je Verstappen lani presenetil, ko je prekinil kar sedemletno dominacijo Mercedesa (in predvsem Lewisa Hamiltona), ki se je začela leta 2014 z uvedbo hibridnih motorjev, letos pa je tudi on prvenstvo odločil že štiri dirke pred koncem. V tem pogledu sta bila bolj dominantna le Michael Schumacher (šest dirk pred koncem sezone 2002) in Nigel Mansell (pet dirk pred koncem sezone 1992). Zdaj Verstappnu preostane še lov na en mejnik - 13 zmag v eni sezoni, kar je leta 2013 prav tako uspelo Vettlu, v sezoni 2004 pa tudi Schumacherju. A ne gre pozabiti, da sta imela Nemca manj priložnosti oziroma dirk, 19 oziroma 18, Verstappen jih ima 22.

Velja poudariti, da je bil Red Bull z Maxom Verstappnom še ob začetku sezone daleč od perfektnega paketa. Ko so se pred sedmimi meseci povsem novi dirkalniki pomerili na uvodni dirki v Bahrajnu, se je zdelo, da bo to sezona revitaliziranega Ferrarija. Ne le, da sta Charles Leclerc in Carlos Sainz dosegla dvojno zmago, na dirkališču sta prevladovala tudi do odstopa članov moštva Red Bull. To se je zgodilo tri kroge pred koncem: Verstappen je imel težave z dirkalnikom, Sainzu pa je ta enostavno - ugasnil. Resda je Verstappen nato zmagal v Savdski Arabiji, a spet odstopil v Avstraliji, kjer je še enkrat slavil Leclerc. In zaostanek Nizozemca za Monačanom je v skupnem seštevku znašal že 45 točk. "Po dveh odstopih je o zmagi v prvenstvu nesmiselno razmišljati," je takrat malodane obupoval mladi zvezdnik, nekaj strupenih puščic je usmeril tudi proti moštvu.

Kot Senna

Ni treba veliko, da se mladi šampion razhudi. V njegovih osmih letih dirkanja na najvišjem nivoju - predvsem pa zadnjih nekaj let - smo videli, da se je izoblikoval v šampiona, ki tako od sebe kot od ljudi okrog sebe zahteva perfekcijo. Inženirji in mehaniki pri Red Bullu so se, ne glede na položaj v hierarhiji moštva, že navadili, da so ob slabih predstavah dirkalnika na tnalu. Tako je Verstappen znorel tudi po kvalifikacijah predzadnji dirkaški vikend v Singapurju. V kvalifikacijah je imel namreč šele osmi čas, kar mu je zmanjšalo možnosti za predčasen naslov prvaka v Singapurju, a pred njim sta bila še dva hitra kroga. No, niti ne, saj ga je moštvo predčasno poklicalo v bokse, ker je ugotovilo, da mu bo sicer zmanjkalo goriva, s čimer bi bil čas morebitnega hitrega kroga razveljavljen. "Ne razumem, fantje. Kaj, za vraga, se greste?" je - prvotno različico smo malce cenzurirali - po radijski zvezi kričal na inženirja. In tudi v pogovorih za medije do ekipe ni kazal milosti: "To je neverjetno frustrirajoče in se ne bi smelo dogajati. Seveda ekipa lahko dela napake, a to ni sprejemljivo."

Najbrž je nekaj resnice v tem, da prav egocentrizem loči zelo dobre od največjih športnikov. V tem pogledu Verstappen spominja na Ayrtona Senno. A s tem, ko je sočen jezik z žaljivkami - v tem je sicer prvak dirkač Alpha Taurija, Japonec Juki Cunoda - postal kar norma Netflix generacije, je formula 1 izgubila nekoč cenjeno vrednoto - imenitnost, gosposkost.

Kot Schumacher

Kakorkoli, cilj posvečuje sredstva. Ampak - ali letošnji cilj, drugi naslov prvaka, pomeni tudi ​Verstappnovo najboljšo sezono doslej? Gola statistika bi temu pritrdila, pogled h konkurenci pač ne. Prva dva naslova spominjata na tista Michaela Schumacherja. Leta 1994 je Nemec z Benettonom slavil na zelo kontroverzen način (s trčenjem), že naslednjo sezono je dominiral - pa ne, ker bi sam toliko bolje vozil, ampak ker se je Williams z lastnimi napakami pokopal. Enako se je letos zgodilo z Mercedesom, ki je nepričakovano strmoglavil ne le s prestola, ampak tudi iz prvih startnih vrst. In tako je Verstappen avtomatično izgubil najhujšega tekmeca, katerega je na zadnji lanski dirki premagal (tudi) zaradi kaosa s prirejanjem pravil.

Prav hitrost in zanesljivost Red Bullovega dirkalnika bosta odločali o tem, pri koliko naslovih se bo Verstappen v naslednjih letih ustavil. Že to, da je Red Bull v minulih dneh zavrnil sodelovanje s Porschejem, vso njegovo finančno varnost (Porsche je po težavah v 90-ih letos postal največ vredna evropska avtomobilistična znamka na borzi v Frankfurtu) in tehnološko moč, zgradil svojo tovarno pogonskih agregatov in obnovil sodelovanje s Hondo, pove veliko o samozavesti moštva. A kljub temu v zraku visi še en velik vprašaj: novice na nekaterih portalih, da je ustanovitelj podjetja Red Bull Dietrich Mateschitz pri 78 letih po težki bolezni umrl, so se sicer izkazale za netočne. A kaj bo, če se to kmalu res zgodi?