(FOTO) Avtomobilizem: Dame in gospodje, Mednarodni kombajn!

Davnega leta 1830 je v zvezni državi Virginiji neki Cyrus Hall McCormick, izumitelj in poslovnež, dodelal kmetijski stroj, ki pobira pridelek, ga leto kasneje predstavil javnosti in zanj leta 1834 pridobil patent. Stroj je bil tako dober, da je podjetje McCormick Harvesting Machine Company cvetelo. Toda njegov sin, Cyrus McCormick mlajši, ki je po očetovi smrti leta 1884 prevzel podjetje, je bil svojevrsten lump.

Njegov odnos do delavcev je leta 1886 sprožil afero Haymarket, poimenovano po trgu Chicaga, kjer se je odvijal ključni dogodek. Iz mirnih protestov zaradi smrti na delu enega od delavcev omenjenega podjetja in zaradi zahteve po le osemurnem delovniku je nastal velik upor. Eden od protestnikov je med policiste vrgel dinamit in s tem ubil sedem policistov in štiri civiliste ter ranil desetine drugih. V splošnem se ta afera dojema kot eden pomembnih členov za nastanek mednarodnega praznika dela na prvi maj.

Podjetje se je leta 1902 združilo z nekaterimi drugimi s sorodnim programom in nastal je International Harvester Company (IH), za katerega začetno financiranje je poskrbel še danes slavni J. P. Morgan, takratni volk z Wall Streeta. S takšno finančno podlago in z dotedanjimi poslovnimi uspehi je IH zlahka napredoval z velikimi koraki. Njegovi traktorji Farmall so šli tako dobro v promet, da so jih v le šestih letih do leta 1930 izdelali že 100 tisoč. Čeprav je bila že takrat v ZDA na trgu traktorjev močna konkurenca (tudi Ford, Massey Ferguson in John Deere), so bili njihovi izdelki prodajna uspešnica, prodajali so jih celo v Ukrajino.

Veliko podjetje so razdelili na divizije in kmetijska, ena od njih, je ponujala traktorje pod kar devetimi blagovnimi znamkami vse do leta 1985 in mnoge druge kmetijske stroje, tudi kombajne. Druga divizija se je ukvarjala s stroji za zemeljska dela. Pri IH niso izumljali tople vode: kupili so podjetje Frank G. Hough Company, znano po svojem stroju z imenom payloader (nakladalec, viličar), in francosko podjetje Yumbo, ki je izdelovalo hidravlične bagre. A to še zdaleč niso bili edini nakupi, saj so si očitno lahko privoščili nakup podjetij z dobrimi izdelki in s tem privarčevali začetne razvojne faze s porodnimi težavami novih izdelkov, kar velja za vse njihove divizije. Krivično bi bilo, če bi ignorirali njihove uspehe v razvoju. Njihov traktor WD-40 (nima povezave z znamko in izdelkom istega imena) je bil leta 1932 prvi dizelski traktor v ZDA. Težave s hladnim zagonom dizelskega motorja so rešili s tem, da je motor zagnal z bencinom in nato preklopil delovanje na dizelsko gorivo. Napredno razmišljanje so pri IH nadaljevali z razmišljanjem o videzu in ergonomiji svojih izdelkov. Za to niso rekrutirali nikogar drugega kot v tistem času izjemnega industrijskega oblikovalca, leta 1893 v Franciji rojenega Američana po imenu Raymond Loewy. Ta je večino svoje profesionalne kariere preživel v ZDA, kjer je leta 1938 prevzel ameriško državljanstvo. V naboru znamk, kjer je deloval, so tudi železnice Pensilvanije, avtomobilska znamka Studebaker in celo NASA, kjer je bil zadolžen za oblikovanje notranjosti vesoljske postaje Skylab. Med drugim je izdelal logotipe za naftarske družbe Shell, Exxon in BP ter za letalsko TWA, pri Coca-Coli je spremenil obliko steklenice, za Air Force One je pripravil barvno podobo in tako naprej.

Na svojem področju je bil dejaven kar sedem desetletij in med njegove najbolj navdihujoče oblike sodi denimo eksperimentalna parna lokomotiva PRR S1 iz poznih 30. let, na podlagi njegovega opusa pa so mu že za časa aktivnega življenja rekli človek, ki je oblikoval ZDA, oče aerodinamike in oče industrijskega oblikovanja. Lotil se je tudi tramvajev in avtobusov, letal, kuhinjske posode, hladilnikov, televizorjev, fotoaparatov in šivalnih strojev.

IH je Loewyja angažiral v drugi polovici 30. let, da bi prenovil podobo njihove ponudbe. V tistem času se traktorji in buldožerji, kot jih poznamo danes, še niso kaj dosti razlikovali. Pri IH so takrat vsem rekli traktor, čeravno je z gosenicami že precej bolj spominjal na današnji buldožer. Loewy naj bi spremenil tudi ergonomijo upravljanja in prvi izdelek izpod njegove roke je bil težki traktor TD-18, ki je na trg prišel leta 1938. V tistem času je prenovil celotno prodajno paleto, leta 1938 oblikoval novi dostavnik Metro in kasneje prenovil še logotip. Kmetijski stroji in stroji za zemeljska dela so bili ves čas obstoja IH glavna dejavnost, a njihovih cestnih vozil vseeno ne gre zanemariti. Že leta 1907 so izdelali model A Auto Wagon, tradicija vozil te serije Light line, ki so se razvila v pickupe (zadnja je bila serija D), pa je trajala vse do leta 1975.

Gospodarska tovorna vozila ali oddelek za tovornjake in motorje je bila še ena divizija IH, katere modele F, H in L so predstavili že davnega leta 1915, v zgodnjih 60. letih je neprekinjeno serijo novih različic nadaljeval uspešni fleetstar/loadstar, ki je v proizvodnji ostal do leta 1979, zadnjo serijo 9000 pa so izdelali leta 2015.

IH je imel svoje tovarne tudi v Avstraliji in Braziliji, poleg tega so za nekatere trge, kot so britanski, francoski in nemški, izdelovali posebej njim prilagojene modele. V njihovem naboru so bili tudi avtodomi in celo vojaška vozila vseh velikosti in tudi za trge izven ZDA. Tako je bil denimo mali dostavnik Metro od leta 1938 v sestavi češkoslovaške vojske, 2,5-tonski (nosilnost!) tovornjak pa v sestavi Sovjetske zveze in Kitajske. V 50. letih so izdelovali tudi vojaško polavtomatsko puško M1, kakršno so uporabljali v vsaj 44 državah sveta. Kakšen konglomerat je postal IH, priča tudi dejstvo, da so od leta 1947 izdelovali celo gospodinjske naprave, denimo hladilnike, zamrzovalnike in klimatske naprave, a so divizijo leta 1955 prodali tudi nam dobro poznani znamki Whirlpool. Neka njihova manjša divizij(ic)a je bil od leta 1961 Club Cadet, ki je izdeloval pohodne in samohodne kosilnice ter snežne freze, drobilnike komposta, vrtne traktorje in podobno. Club Cadet so prodali leta 1981.

A vrnimo se nazaj k cestnim (osebnim) vozilom. Še vzporedno s pickupi že omenjene serije od A do D so na noge postavili drugo serijo vozil, ki jim danes (oziroma že dolgo) pravijo SUV oziroma pri nas športni terenci. Začetnik je bil model Travelall, prvič predstavljen leta 1953, sledile pa so še tri generacije in zadnje so izdelali leta 1975. Dotlej pri IH niso izdelovali vozil s kombijevsko karoserijo, travelall (iz travel all oziroma potujejo vsi) pa je bil prvi takšen in je takoj postal tekmec dosti prej, že leta 1935 predstavljenega chevroleta suburbana, ki se je v začetku imenoval caryall suburban.

Štiri leta po predstavitvi travelalla je IH predstavil še pickup različico Travelette. Sprva je bil to trivratni pickup z dvema vrstama sedežev, kar ga je ločilo od že omenjene serije Light line do serije D, ki je bil pickup z le eno vrsto sedežev. Tehnično je bil sicer enak kot takratni pickup z enojno kabino serije A, le da je imel poleg dvojne kabine še na sovoznikovi strani dodatna (tretja) vrata in prednji del karoserije kot travelall ter podaljšano medosje, da je bil keson zadosti velik. Po treh letih so predstavili novo generacijo z novo zunanjostjo in dodatnimi bočnimi vati na voznikovi strani. Z nekaj naknadnimi spremembami so ga izdelovali do leta 1975.

In tako smo po dolgem uvodu prišli do kratkega bistva te zgodbe: leta 1961 je IH predstavil manjši terenec International Scout, ki naj bi bil (takrat edini) tekmec jeepu CJ. Scout je hipoma postal prodajna uspešnica, takšen hit, da ga Američani, najbrž pa tudi kdo drug, ne morejo pozabiti niti po dobrih 40 letih po prenehanju izdelave.

Eden takšnih je Volkswagen AG oziroma njegovi strategi. Ti so se leta 2021 odločili za nakup pravic do blagovne znamke Scout in vozilce reinkarnirati z električnim pogonom ter z njim še enkrat osvojiti ZDA. In še kateri drug trg morda. Več o tem pa morda kdaj drugič.

***

Leta 1977 je bil IH četrto največje podjetje v ZDA in šlo mu je dobro. Potem so, čeprav se pri podjetju Xerox ni ravno izkazal, na čelo postavili človeka po imenu Archie R. McCardell. Pri IH, ki ga je izjemno dobro plačal, je uvedel agresiven program za zmanjševanje stroškov in posodobitve podjetja in na prvi pogled je kazalo dobro. Toda dobički so bili znatno manjši kot pri tekmecih in prepotentni McCardell je pritisnil na sindikate. Od tu naprej je šlo vse narobe; prišlo je do ene najdaljših stavk v ZDA (172 dni!) in posledično do velike finančne izgube podjetja, padla je prodaja, naraščale so obresti od posojil … Vrtinec, ki se je poganjal z obrestmi posojil. McCardella so odpustili leta 1982. Prepozno. IH je pridelal dotlej največjo izgubo v zgodovini ZDA in začel prodajati svoje oddelke. Najdlje, do leta 1986, so obdržali tovornjaški del Navistar. Prepotentnost in varčevanje se - očitno - ne obrestujeta. Pri IH je šlo prvič skozi, drugič pač ne.