Skrivnostni kartuzijanski samostan Jurklošter v dolini Gračnice v občini Laško, ki s svojimi (pol)ruševinami še po stoletjih buri ustvarjalno domišljijo, je po vsej verjetnosti odigral kar veliko vlogo pri prepovedani ljubezni celjskega grofa Friderika II. in Veronike Deseniške. O njuni ljubezni govorijo različne zgodbe, tudi knjiga Friderik in Veronika patra Karla Gržana, gledališke predstave in filmi. Zaradi njune tragične ljubezni se ju je oprijel vzdevek slovenska Romeo in Julija.
Zgodba o prepovedani ljubezni med bogatim grofom Friderikom II. Celjskim in Veroniko Deseniško, hčerko preprostega viteza, nekoliko spominja na slavni italijanski ljubezenski par. Ljubimca iz Verone sta v resnici le literarna junaka tragedije Romeo in Julija Williama Shakespeara, prvič uprizorjene leta 1595. Ljubezen med Veroniko in Friderikom pa je zgodovinsko utemeljena in se je tragično končala z nasilno Veronikino smrtjo 170 let prej, okvirno leta 1425. In prav zaradi te zgodbe - in pa tudi zelo zanimive zgodovine kartuzijanskega samostana - smo se za ogled cerkve sv. Mavricija in samostana dogovorili s predsednikom Zavoda Odon Jurklošter Jankom Cesarjem.
Skrivna knjižnica in skrivni prehodi
O samostanu Jurklošter, kjer sta pomembno vlogo v različnih zgodovinskih obdobjih odigrala priorja Odon in Nikolaj Kempf, v svojem romanu Ime rože govori Umberto Eco, ki opisuje skrivno samostansko knjižnico. Do skrivne knjižnice, ki jo lahko vidimo še danes, so seveda vodili skrivni prehodi.
Kartuzijanski samostan Jurklošter ali kartuzija Jurklošter je bil eden od štirih kartuzijanskih samostanov na območju današnje Slovenije (poleg Jurkloštra so to bili še samostan v Žičah, Bistri pri Vrhniki in samostan Pleterje). Ustanovil ga je Henrik I., krški (koroški) škof, leta 1173 ali 1174. Prvotni redovniki so bili Francozi in Italijani, ki so običajno postavili dva samostana (enega za patre in enega za brate). Toda samostan Jurklošter ni uspeval. Zato je bil 1189 vanj poslan Odon iz Novare, ki ga je ponovno obudil, a je bil dve leti po njegovi smrti, leta 1200, samostan razpuščen.
Po posredovanju žičkega priorja je Leopold VI. Babenberški prevzel varstvo nad samostanom. Prvi kartuzijani so se tam ponovno naselili leta 1208. Z njegovo denarno pomočjo so obnovili oba samostana, povečali cerkev, dozidali še eno samostansko cerkev. Z izumrtjem Babenberžanov so zaščito samostana prevzeli celjski grofje. Konec 16. stoletja je Jurklošter izgubil svojo gospodarsko neodvisnost, saj je kardinal Delfin izročil posestva sprva jezuitom, nato so jih prevzeli cistercijani, nato pa spet jezuiti. Po nekaj letih tožarjenja med prizadetimi stranmi so leta 1595 določili, da Jurklošter prevzamejo graški jezuiti. S tem je bila končana zgodovina kartuzije Jurklošter.
Proces proti Veroniki Deseniški je prvi zabeleženi čarovniški proces na Slovenskem
Danes jurkloštrska kartuzija poleg skrivne knjižnice ohranja vsaj dva izjemno zanimiva dela skrivnih prehodov, ki sta nekoč menihom odpirala pot v pomembne skrivne kotičke in izhode, nam je povedal Janko Cesar, ki nas je popeljal skozi cerkev sv. Mavricija, kjer je bila prva maša opravljena 1865 in jih opravljajo še danes, ter skozi dele ohranjenega samostana, kjer danes potekajo kulturne prireditve.
Prepovedana ljubezen s tragičnim koncem
Janko Cesar pravi, da sta Friderik in Veronika svojo ljubezen skrivala v Jurkloštru med letoma 1422 in 1425, ko je Friderikov oče Herman II. najbolj preganjal njuno zvezo. Plod njune ljubezni je bil tudi sin, ki pa nikoli ni bil deležen grofovskega naziva, saj je bil po mamini smrti oddan v rejo v okolico Jurkloštra. Legenda pravi, da naj bi ga bil njegov oče Friderik večkrat obiskal, ne vedoč, da je to njegov sin, fantič pa je imel zelo rad bližnji potok, saj naj bi se bil v njegovi strugi pojavljal obraz njegove mame Veronike, ki naj bi tako bdela nad sinom.
Zgodovinski viri navajajo, da je bil Friderik II. Celjski rojen leta 1379, bil je najstarejši sin celjskega grofa Hermana II., ki mu je bilo namenjeno nadaljevanje žovneško-celjskega rodu. Po smrti prve žene se je zaljubil v ženino družico Veroniko. Dekle, ki je bilo rojeno v vasi Desenić ali v njeni okolici v Hrvaškem Zagorju, je bilo plemiškega rodu, a v hierarhiji nižjega od Friderikovega, zato ni bila primerna za celjskega plemiča, ki se je zaljubil v prikupno mladenko. Ljubezen med Friderikom in Veroniko je bila tako zelo močna, da se je Celjan skrivaj poročil s svojo ljubljeno leta 1424 ali 1425, nekaj let po tem, ko je v sumljivih okoliščinah umrla njegova prva žena Elizabeta Frankopanska (obstaja sum, da jo je umoril prav Friderik). Z njo je imel sina Ulrika, zadnjega celjskega grofa.
Poroka Friderika in Veronike pa je povzročila ohladitev odnosov med Friderikom II. in njegovim očetom Hermanom II. Celjskim. Poroke med nižjim in višjim plemstvom so bile po cerkvenem pravu sicer veljavne, a med plemstvom niso bile sprejete. Herman II. je bil zaradi vseh teh dogodkov jezen, ker je bila čast celjske dinastije s Friderikovimi dejanji omadeževana in ker je imel s Friderikom druge načrte. Kot piše Gržan v svoji knjigi, je bil jurkloštrski samostan zavetje njune ljubezni, ker so samostani v tistem času imeli pravico nuditi azil preganjanim. Herman II. je po poroki z Veroniko dal svojega sina zapreti, Veronika pa se je skrivala. Ko je bila ujeta, ji je prior jurkloštrskega samostana Arnold, ki je Veroniki in Frideriku omogočil zatočišče, pomagal, da je sodišče v Celju Veroniko oprostilo obtožbe čarovništva. Herman II. jo je namreč obtožil, da je s čarovništvom obnorela njegovega sina, da jo je poročil.
Proces proti Veroniki Deseniški je prvi zabeleženi čarovniški proces na Slovenskem. Veronika je imela dobrega zagovornika, zato jo je sodišče oprostilo krivde, kljub temu pa jo je dal Herman II. zapreti v grad Ojstrica nad staro rimsko cesto čez Trojane. Ko je bila od lakote in žeje že napol mrtva, je Hermann poslal tja dva biriča, ki sta jo ubila ali pa utopila v ribniku pod gradom. Domnevno se je to zgodilo 17. oktobra 1425. Veroniko so najprej pokopali v Braslovčah. Friderik, ki je po njeni smrti prišel iz zapora, je nekaj let preživel v prostovoljnem pregnanstvu na lipniškem gradu pri Radovljici, kjer je globoko žaloval za Veroniko in večkrat obiskal njen grob v Braslovčah. Nekaj let kasneje je dal njene posmrtne ostanke izkopati in prepeljati v Jurklošter. Kartuzijanski arhivi hranijo dokument, ki daje v letu 1428 jurkloštrskim menihom posebno dovoljenje. Karl Gržan z veliko verjetnostjo sklepa, da gre za pokop Veronike Deseniške tudi zato, ker so menihi odslej vsako leto na dan njene smrti 17. oktobra opravljali mašo in molitve za pokoj njene duše.
So našli Veronikin grob?
Vendar pa še vedno ni povsem jasno, ali je bila Veronika res pokopana v Jurkloštru, omeni Cesar. Leta 2005 sta Peter Kozmos in Karl Gržan ustanovila Zavod Odon Jurklošter z namenom, da bi načrtno odkrival bogato duhovno, kulturno in naravno dediščino kartuzije Jurklošter in njene okolice. Kmalu po ustanovitvi so iz zavoda sporočili, da so našli grob Veronike Deseniške in da ga je treba le še urediti. Že prej so iskali Veronikin grob, a ga niso našli. Škof Anton Martin Slomšek, ki je sredi 19. stoletja preurejal cerkev sv. Mavricija, je pri tem iskal tudi njen grob, a ga ni našel. Prav tako to leta 1937 ni uspelo prof. Alojziju Pavliču. Leta 2005 pa je bil v nekdanji kapiteljski dvorani samostana Jurklošter, ki so jo v omenjenem zavodu začeli čistiti, odkrit katafalk - podstavek grobnice, za katero se domneva, da je bila grob Veronike Deseniške. Ni pa jasnih potrditev, da je to res bila Veronikina grobnica.
"Izkazalo se je, da je bila kapiteljska dvorana urejena tako, da je omogočala dostop izven klavzure. Ko smo prostor uredili - nazadnje je bilo v njem skladišče -, je bilo iz tistega kar je ostalo, razvidno, da je bil zelo lepo urejen, na zidu smo našli križe, simbole celjskih grofov," nam je povedal Cesar. Samostanu Jurklošter so bili zelo naklonjeni celjski grofje, ki so mu odstopali desetino nad svojimi zemljišči, ga denarno podpirali, mu potrjevali sodno imuniteto in poklanjali nova posestva. Na samostanskem pokopališču so postavili svojo kapelo, v samostanskem hodniku pa poseben oltar.
Povezanost zemlje in neba
Sicer pa je Jurklošter znan tudi po tem, da je bilo tam odkrito megalitsko svetišče v dolini reke Gračnice, kar je delo patra Karla Gržana, pionirja slovenske astroarheologije, še pravi Janko Cesar. Gržan je v knjigi V znamenju Oriona rekonstruiral, kako so nekdanji prebivalci teh prostorov poznali konstelacijo zvezd. Povezanost zemlje in neba so upodobili tako, da so svoja gradišča oziroma svetišča postavili kot zrcalno preslikavo zimskega zvezdnega neba. Ozvezdje Orion je dominantna zvezdna konstelacija zimskega neba. Pas treh zvezd v zemeljski preslikavi označujejo trije med seboj povezani griči. Vprašanje je, ali se pod temi griči res skrivajo megalitske piramidalne gradnje. Če bi se domneva patra Gržana izkazala za pravilno, bi se tudi slovenski zgodovinski prostor vpisal na zemljevid skrivnostnega fenomena evropske in svetovne megalitske kulture.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
