Kovino, katere svetlenje je najbolj podobno svetlobi Sonca in ne rjavi, je edina rumene oziroma zlate barve, hodi najpogosteje iskat k Muri. Drava in Mura sta edini slovenski zlatonosni reki, še pred drugo svetovno vojno je bilo ob njiju tudi dvesto izpiralcev, ki so od tega živeli, Feri Lainšček piše o njih v romanu Ločil bom peno od valov. Zdaj to počnejo ljubitelji. Danijel Bedek to počne ob službi, a ima vse potrebne priprave, izpiralnik pri reki in finega doma. In zlato vedno je, ko ga pride iskat.
Zlato v Dravi in Muri je iz avstrijskih Visokih in Nizkih Tur, kjer so ga Rimljani na veliko kopali. Najprimernejše mesto za izpiranje je seveda v neposredni bližini vode, največ luskinic zlata je odloženih tam, kjer reka zavija, meandri zaustavijo tok in reka odloži tisto, kar nosi s seboj. Odkar so na Dravi elektrarne, je novih nanosov manj, je pa zlato še mogoče najti v starih naplavinah.
Gram zlata je vreden tam do petdeset evrov, dvajsetkrat več bi ga moral najti, da bi se to početje denarno splačalo, pravi Bedek. "A se vendarle splača, lepo je biti pri Muri, imeti brezplačni fitnes z lopato, taboriti, kramljati z ljudmi, ki pridejo mimo in ne verjamejo, da je v Muri zlato, vse dokler ga ne vidijo."
Zgodaj, ob šestih, je pri Muri še hladno. Danijel Bedek je sklenil še malo ostati v šotoru, v katerem ima spalno vrečo in gretje. "Je šok s 27 stopinj toplote priti v jutranji murski hlad," se nasmeji 28-letni prekmurski izpiralec zlata, tudi član društva za zlatokopsko doživetje iz Zlatoličja. Kovino, ki ne rjavi in je najbolj podobna svetlobi sonca, je edina rumene oziroma, seveda, zlate barve, hodi iskat več kot eno leto. K Muri in tudi k Dravi, ker sta to naši edini zlatonosni reki z dolgo tradicijo iskanja zlata. Še pred drugo svetovno vojno je bilo ob rekah tudi do dvesto izpiralcev, ki so to delo opravljali za preživetje. Zdaj izpirajo samo še ljubitelji in turistična društva.
Mura v Prekmurju, kjer zreva v njo, teče zelo hitro, on je dan prej postavil svoj izpiralnik v zavoju, kjer se reka vsaj na robu malo upočasni. Sprehodiva se po nabrežju in kaže mi mesta, kjer je doslej izpiral. Naj natančno ne opišem, kje sva, da ne bi preveč radovednežev onesnaževalo okolja. "Bova začela?" potem prijazno vpraša, jaz v pričakovanju prikimam. Sončni žarki kmalu osvetlijo kalno reko, kjer je plitko, hodim bos po kamenju, Danijel z lopato zajema pesek, najbolje je, ko je rečna gladina najnižja, poreče, zdaj je zaradi dežja srednje visoka.
Slovenci so bili vedno iskalci zlata
Zmerom si je na televiziji rad ogledal oddaje o iskalcih zlata in je poleg sanjal, da bi tudi on nekaj takšnega poskusil. Bolj ko je razmišljal in preverjal, bolj verjetno je postalo, da bi bilo mogoče. In ob službi, v kateri se fizično ne pretegne preveč, je res našel hobi, pri katerem uživa v naravi. Seveda je kar nekaj časa trajalo, da je steklo tako, kot si je želel. Najprej je poskusil ročno s krožnikom, kar je bilo lepo za fotografiranje, a zamudno, z minimalnimi rezultati. Potem si je sam izdelal izpiralnik, pri katerem vodni curek odplakne kamenje in lahke delce, zlato pa je med tistimi, ki ostanejo. "Izpiralnik, nakladalno korito, dovod vode, lahko direkten, lahko na curek, spodaj sta mreža, ki vodo vrtinči, in pod njo preproga, ki lovi delce," opisuje pripravo, ob kateri sva. V petih dneh bo nabral petdeset kilogramov presejanega materiala, doma ga bo na finem presejalniku obdeloval tri do štiri dni. Mehaniziran je videti bolj resen, ročno izpiranje z vodo uporablja samo za testiranje. Opremil se je za bivanje več dni in noči pri reki, tako se lahko bolj temeljito posveti samo delu in uživanju. V močnem dežju bo vedril pod šotorsko streho, sicer bo bolj ali manj v akciji.
Odkar je izpiralec zlata, je tudi prebral marsikaj o iskalcih zlata v naših krajih v preteklosti. "V Sloveniji je bilo vedno zlato," se nasmehne. "Iskalci zlata so v času Marije Terezije morali imeti dovoljenje za to početje in plačevati davke." Po zapiskih z Dunaja naj bi bili dravski in murski zlatokopi v najboljših sezonah nabrali tudi do dvanajst kilogramov zlata. Večina izpiralcev je takrat garala za bogataše in ob zlatu životarila. Feri Lainšček piše o murskih izpiralcih zlata v romanu Ločil bom peno od valov. "Zdaj, ko je Elica vedela, kako se je zgrinjalo Ivanovo bogastvo, je tudi lahko razumela, zakaj si je tako želel v Soboto, med tisto pravo, mestno gospodo. Bil je pač eden redkih, ki je tako lahko uresničil svoje velike sanje - sanje vseh, ki jim je kdaj na mürskih prodiščih pomežiknilo zlato zrno in jim zasejalo v srce zapeljivo upanje, da se bo prav njim nekoč res nasmehnila sreča. Toda njen nasmeh je bil tod očitno lahko le bled smehljaj, saj je reka svoje bogastvo prav sebično skrivala, plavin podlegala, ga venomer prestavljala, drobila in raztresala, tako da nihče ni mogel imeti toliko oči in rok, kot je bilo potrebno. Pridelka je bilo zato ponavadi le toliko, da je omogočal preživetje, hranil upanje in gnal očete, da so priučili sinove, ob tem pa jim zamolčali, kako gre voda z leti v meso in kako začno od vlage skeleti kosti."
Če bodo elektrarne, ne bo zlata
Počasne reke zlata ne prinašajo
Zlato v našem produ je iz Avstrije, Mura izvira v Visokih Turah, v Dravo se iz Visokih in Nizkih Tur stekajo pritoki, v katerih je voda iz ledenikov. V rimskih časih so bile osrednje Alpe pomemben oskrbovalec imperija z dragoceno kovino, vode so tam kremenove žile z zlatom dolgo izpirale in odnašale. In jih prinašale do nas. Večina luskic zlata, ki so praviloma manjše kot milimeter, je že zelo dolgo naložena, uradno naj bi bil največji zlati delec iz avstrijskih Alp velik tri milimetre. Bedekov največji kos iz Mure tehta 0,705 grama in se že da prijeti z roko, štiri ali pet je še večjih koščkov kot milimeter; ni prepričan, od kod so večji delci, domneva, da iz stare struge, ko se je reka premikala.
Tisto, kar so vode prinesle iz planin, se nalaga tam, kjer je tok manj močan. "Počasne reke ne nosijo zlata, hitre ga nesejo drugam, a odložijo na počasnejših odsekih in delih." Elektrarne, ki ustavijo reko, so smrt za izpiralce. Upa, da jih na Muri nikoli ne bo, da je ne bodo uničili, ampak jo bodo pustili teči. Tega ne govori samo kot izpiralec zlata, ampak kot človek, ki si želi ohranjanja narave, ker je samo to naša prihodnost. Ob Muri in iz nje dosledno odnaša plastiko in druge odpadke in jih pelje na odlagališče, odstrani tudi veliko svinca, ki v reko pade ribičem. Zlato v naplavinah rek je v obliki milimetrskih luskic, za gram zlata jih je treba najti devet tisoč. Največje najdeno je merilo tri milimetre.
Voda pere prod, nekaj je nese tudi po nama, Danijel je zadovoljen, vse teče, kot si je zamislil. "Tu je pridelek," se nasmehne in kaže proti žlebu s kovinskimi rešetkami, pod katerim se nabirajo najtežji izmed najmanjših delcev. Pri preverjanju s krožnikom je bilo videti več kot dvajset luskic, zato upa, da jih bo veliko. "Dvajset ali več je bolje kot petnajst," se nasmehne logiki, po kateri se po testiranju odloči za mesto izpiranja.
V zgodbah je več zlata kot v resnici
V zgodbah o zlatu je običajno več zlata, kot ga je bilo v resnici, a Danijel Bedek z njimi ne pretirava. Vzame si počitek, uživa v miru ob Muri ali pokramlja s prijatelji in radovedneži, ki pridejo mimo, slučajno mimoidoči praviloma ne verjamejo, da je našel zlato, nekaterim ga pokaže. "Prijatelji tudi pomagajo, nekaj sem jih celo navdušil in so tudi sami začeli izpirati, ko pa so ugotovili, da je treba za to dolgo imeti v rokah lopato, je bilo navdušenja najpogosteje konec." Kjer je volja, je rezultat, reče mladenič, ki ve, da z zlatom ne bo finančno obogatel, mu bo pa izpiranje dosti dobrega prineslo kot hobi. Za gram čistega naravnega bi lahko dobil največ petdeset evrov, sicer se cene zlata na borzah višajo vedno, ko se veča nevarnost za finančno krizo; kilogram naj bi te dni bil vreden visokih 45 tisoč evrov, a se Danijel ob tem samo nasmehne. Najdene luskine so njegov suvenir, tudi podari jih komu, ki jih zna ceniti.
Kilogram zlata stane 45 tisoč evrov
Voda brizga po kamenju in pesku in ga odnaša, spodaj mreža lovi manjše delce, po osmih urah je preproge treba oprati. Midva to storiva zaradi moje radovednosti prej, testno torej prešteje zlate luskine, bistveno več jih je kot pri prvem testu pri reki. Železa, ki ga tudi zbira, je še več, izpiralnik je torej dobro opravil svojo nalogo. Sam ga je naredil in prilagodil praksi. Če bi kdo bil pripravljen poskusiti, mu je na voljo, nasveti, tečaj, celo izpiralnik je pripravljen izdelati. Jaz se (še) nisem odločil.
Potem sedeva in jeva paradižnik in čebulo kot na pikniku, na kraju, do katerega na eni strani pelje ozka cesta, polna naravnih ovir, kakršne v mestu umetno postavljajo za umirjanje prometa, z druge strani, kjer je pot boljša, pa ni mogoče pripeljati, ker je neurje na cesto zlomilo debelo drevo. Četudi je ta samo kilometer ali dva stran od asfalta in obljudenega sveta, je tako vsaj malo divje. Divjino je Danijel Bedek preizkusil tudi pred kamerami v televizijskem resničnostnem šovu Preživetje v divjini. Preizkusil se je, kako deluje zunaj cone udobja, reče. "Ni bilo lahko, a ko spoznaš, da je vse v glavi, si močnejši." Tudi to se mu je zdelo pomembno spoznanje iz tega projekta, da narava ne potrebuje človeka, ampak človek potrebuje naravo. "Svetovno je, je pa res naporno, ko si lačen in brez kaplje vode, telo dosti opeša, ampak ni vse v hrani in vodi, temveč je vse v tvojih mislih. Volja in dobro razmišljanje sta najpomembnejša za preživetje," je povzel. Tudi o divji hrani reče, da bi jo vsi morali čim pogosteje jesti, da bi vedeli, kakšen okus sploh ima hrana. Tista, ki je najpogosteje jemo, je na poti do krožnikov postala povsem drugačna, kot je v naravi, divja ima pristen okus, z začimbami, soljo, pečenjem na olju jemo nekaj čisto drugega.
Midva sva jedla domači paradižnik in domačo čebulo. Sonce je močno nažigalo, kar nekaj časa sva se zadržala v senci, preden sva spet šla iskat zlato. Kar sva iskala, sva našla!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
