Letališče Edvarda Rusjana Maribor je zdaj že vrsto let z dveh strani ujeto v ptujsko in vzhodno mariborsko avtocesto. Potniškega prometa ni, to pa ne pomeni, da dogajanja na obeh letališčih ni. Da, malokdo, ki ni domačin, ve, da ima Maribor v bistvu kar dve letališči, glavno mednarodno ob Orehovi vasi in na drugi strani v Skokah še športno letališče. Letališči uporabljata skupno stezo.
Ob tem, da ima Letalski center Maribor kar lepo število športnih letal, da v manjšem hangarju servisirajo letala, da šolajo pilote za različne licence, je celotno območje od nekdaj veljalo za enega glavnih učnih centrov vseh vrst letalcev v tem delu Evrope. Od pilotov potniških letal do vojaških točk za različne logistične povezave in seveda – zdaj pridemo do točke iz uvoda – šolske baze za Leteče bike.
Kot mimoidoči (ali mimovozeči) sem prejšnjo nedeljo po naključju šel na kavo v Skoke. Kot ljubitelj letalstva, sicer le teoretičnega in v simulacijah, sem požrl pol enciklopedij letalstva, tako da - airbus A380? Ah, samo dajte mi ključe!
Kava je bila dovolj, da je po nekaj minutah tam na drugi strani ograje na Rusjanu veter, ki prejšnjo nedeljo ni bil ravno nežen, prinesel poseben zvok. Ne zvok reaktivnega motorja, pač pa zvok nečesa klasičnega, z globokimi basi in lepim številom valjev. Človek, ki nekaj da na tehniko, avtomobile, motorje in tudi letala, motorjev V12 ne more kar tako preslišati. In ker jih danes v sodobnih letalih praktično ni več, je to pomenilo le, da so gostje iz Salzburga spet v Mariboru in se pripravljajo na novo sezono nastopov.
Tam preko, kjer je v nedeljo stal tudi Boeingov transportni C-17 globemaster v barvah ameriškega vojnega letalstva, za povrh še neoznačen, so se s parkirne ploščadi eno za drugo premaknila tri najbolj legendarna ameriška letala iz druge svetovne vojne. Lockheedov P-38 lightning, dvotrupni lovec v kromu, se je zableščal v majskem soncu. Takoj zatem sta se za njim zakotalila še P-51 mustang in še F4-U corsair. Kot rečeno, za domačine sicer nič posebnega, za vse navdušence nad letali pa hud prizor (in koncert za ušesa), sploh, ker jih drugače lahko vidimo na delu le na letalskih prireditvah, najbližje nam tudi letos na dirkah F1 in MotoGP v Spielbergu in na jesenskem mitingu v Zeltwegu. Na letališki ploščadi sta sicer stala še bika T-28 trojan in T-6 texan, a nista letela.
Mateschitzova in Angererjeva dediščina Flying Bulls je bržkone najbolj sijajna združba sodobnih in starinskih letal na planetu
Zasedba Letečih bikov (Flying Bulls kot divizija Red Bulla) se je odpravila na zgornji prag steze pod Rogozo. Po obračanju na tem delu letališča so vsi trije vzleteli v močan čelni veter v smeri 14. Lightning je teatralno v ostrem zavoju potegnil v desno, druga dva sta nabrala višino in izginila za drevjem. Deset minut kasneje jih je bilo mogoče videti v smeri Lenarta, ko so izvajali lupinge in formacijske zavoje, po kake pol ure pa so se, ko sem se že poslavljal, obrnili čez Duplek in vrnili na letališče. Po fotografijah na socialnih omrežjih sodeč, je bil tiste dni tam tudi Red Bullov helikopter MB 105, s katerim je naslednji dan v ponedeljek delal »lupinge« sam Felix Baumgartner, človek, ki je pred dvanajstimi leti s padalom skočil iz vesolja. Danes jih šteje že 55.
Red Bullova letalska flota šteje lepo število tako sodobnih letal in helikopterjev kot tudi letečih starodobnikov. Med njimi sta bombnik B-25 mitchel in douglas DC-6, štirimotorno potniško letalo, ki ga je od leta 1958 in dokler ni bil 1975 prodan v Zambio, uporabljal Josip Broz Tito. Vrsto let pozneje so ga zapuščenega na letališču v Lusaki odkrili ljudje iz manjšega letalskega podjetja iz Namibije in ga začeli obnavljati, po spletu okoliščin pa je leta 2000 prišel v roke Red Bulla. Ampak vrnimo se k stalnim gostom na mariborskem nebu.
Lockeed P-38 lightning je težkokategorni dvomotorni lovec, ki je nudil neposredno podporo enotam na tleh tako v Evropi kot na Pacifiku. V dveh motornih gondolah, ki sta podaljšani v dva trupa, spojena z repnim stabilizatorjem, sta dva Allisonova dvanajstvaljnika (vsak s po 1600 konji), podprta tako s turbopolnilnikom kot kompresorjem. Od leta 1941 pa do 1945 so izdelali več kot 10 tisoč primerkov. Ohranjenih jih je zelo malo in Red Bullov v kromu je eden od njih. S takim je 31. julija 1944 s Korzike na jug Francije odletel tudi slavni pisatelj Antoine de Saint-Exupery, kamor pa ni nikoli prišel. Avtor Malega princa je bil po vsej verjetnosti, kar so pokazali tudi najdeni ostanki letala, sestreljen. To nenavadno letalo je edino tako v Evropi in domuje v hangarju številka 7 v Salzburgu. Mogočna V12 osem ton težko letalo potegneta vse do 760 kilometrov na uro, a to je bilo pomembno, ko se je srečeval z nemškimi in japonskimi letali, danes je njegova naloga predvsem navduševati gledalce.
Vrednost vsakega od letal je kar nekaj milijonov evrov, v resnici pa so neprecenljiva
V floti Flying Bulls je dolgo manjkal eden najbolj ključnih igralcev, zaslužnih za poraz nemškega letalstva. P-51 mustang velja za najboljše zavezniško lovsko letalo druge svetovne vojne, v Salzburg pa je primerek, ki nosi ime Nooky Booky IV, prišel šele marca 2021. Mustang je bil odlično zasnovan lovec, ki je prvi, sicer z dodatnimi rezervoarji za gorivo, lahko spremljal zavezniške bombnike iz Anglije vse do Berlina in nazaj. Mustangova legenda pa ne bi bila napisana brez izvrstnega Rolls-Royceovega motorja V12, o katerem smo pred časom že pisali. Slavni angleški merlin je v letalu, ki ropota po nebu nad Štajersko, sicer ameriškega porekla in po licenci izdelan pri Packardu. Red Bull je mustanga dobil iz Francije, kjer je 20 let služil kot letalo na različnih mitingih. Narejen je bil ob koncu druge svetovne vojne s serijsko številko 44-74427 in je takoj šel v rezervo, saj v bojih ni bil več potreben. Leta 1950 je bil reaktiviran in prodan v Kanado, kjer je opravljal različne naloge, preden so ga na klop posadila sodobnejša reaktivna letala. Potem je šel v privatne roke, eden najbolj znanih lastnikov je bil testni pilot Bob Hoover, ki ga je v začetku šestdesetih prebarval v rumeno in poimenoval Ole Yeller. Potem se je nekako znašel v Evropi in razstavljen počakal na leto 2003, ko so ga obnovili pri francoski letalski zvezi. Poimenovan in pobarvan v barve letala, s katerim je letel sloviti trikratni ameriški as Leonard Kit Carson, je potem nastopil tudi v filmih Saint-Euxpery in Rdeči repi. Čeprav jih leti še veliko, je P-51 mustang vseeno posebno letalo in dragulj neba – enega od njih ima v lasti tudi igralec Tom Cruise, ki je z njim letel tudi v drugem delu Top Guna.
Bikovski mustang z motorjem, ki premore več kot 1000 kW (1450 KM), zahteva kar nekaj privajanja pilotov, tako kot Cruisov pa je predelan, da lahko za pilotom, kjer sta bila včasih radijska oprema in rezervoar za gorivo, sedi še en potnik.
Tretji ptič, ki se je v času nedeljskega popoldneva pognal v nebo, pa je mornariška mrcina, ki je pokorila japonsko letalstvo na Pacifiku. Chance vought F4U-4 corsair v temno modri barvi in velikim belim RB na repu je prepoznaven še po nečem. Njegova krila imajo obrnjen galebji lom, to pa zato, da je bilo letalo spredaj dovolj oddaljeno od tal – corsairja namreč poganja mogočni radialni motor s po devetimi valji v dveh vrstah (skupaj 18), narejen pri Pratt & Whittneyju. Iz prostornine 46 litrov se nabere več kot 2000 konjev, ki vrtijo propeler s premerom štiri metre. Torej, da je bilo to izvedljivo, je bilo treba krila nekako spustiti proti tlom, nos pa je bil še vedno kratek in dovolj v zraku, da je vse skupaj delovalo. Že prvi prototipi so razvili 670 km/h, z izboljšavami je v času korejske vojne corsair dosegel že 700 km/h. Navor motorja je bil tako močan, da so morali piloti zelo previdno dodajati plin, sploh pri vzletu, saj se je lahko letalo brez opozorila nenadoma zavrtelo okoli vzdolžne osi in udarilo v tla. Zaradi višine sedenja in nizkih kril je težavno tudi pristajanje. Corsair je bil menda edino letalo, kjer je pilot, da je sploh videl krov, na letalonosilko pristajal poprek s smernim krmilom in šele tik nad tlemi poravnal letalo. Letalo iz Maribora je bilo narejeno leta 1945, eno od 12.500 primerkov, a ni videlo bojev. Nekaj let pozneje so ga kupili v Hondurasu, kjer je služil do leta 1965, potem pa ga je v ZDA vrnil milijonar iz Teksasa in ga obnovil. Z njim je letel do leta 1990, ko ga je prodal Sigiju Angererju, ki je nekdanjega šefa Red Bulla Dietricha Mateschitza prepričal, da je vložil denar tudi v zbirko in letalsko floto, danes znano kot Flying Bulls. Angerer je umrl predlani jeseni, star 72 let.
Kontrola letov z one strani je vešče držala prostor okoli letališča, tako je ob mojem odhodu za dovoljenje za pristanek nad Skokami čakalo tudi jadralno letalo LCM, Elanov DG-303, da so se redbullovci prikotalkali nazaj.
Aja, še to. Ob letališču v Skokah stoji DC-9, točneje MD-80, ki bi moral po prodaji motorjev pred dvanajstimi leti iti v razrez, pa so ga potem za razstavno zanimivost sprejeli prav na športnem letališču. Sicer pa imajo Skoke tudi servisno dejavnost, kjer sta bila v malem hangarju v kosih dve cessni, v velikem pa je cela serija C-172 in ostale, predvsem ultralahke falange. Fantje vas z veseljem sprejmejo v šolanje, če bi vas veselilo peljati še kaj drugega kot avto.
