Jeseni zamenjamo sezonske nasade in za grobove poiščemo lepe cvetoče sadike sezonskih cvetlic. V pisanem naboru jesenskih lepotic izstopajo vrese, ki v naravi sicer zacvetijo že konec poletja, v vrtnarstvu pa jih povezujemo bolj z jesenjo. Jesenske vrese, Calluna vulgaris, so nizki vednozeleni grmički, ki bolj kot v višino rastejo v širino. To lastnost v trajnih nasadih s pridom uporabljamo za pokrivanje manjših površin. Ker imajo rade bolj kisla tla, so dobra podrast slečem oziroma rododendronom in azalejam.
Najbolj modne sorte
Popkaste vrese - sorte, pri katerih se cvetovi ne razprejo, ampak ostanejo zaprti, so skoraj povsem nadomestile klasične stare sorte z odprtimi cvetovi. Barvni učinek je nekoliko slabši, a obstojnost cvetov je pretehtala. In če so te postale klasika, so še vedno zelo modne necvetoče vrese, ki razvijejo le goste pokončne poganjke v temno zeleni barvi, nekatere sorte pa imajo liste tudi rdeče, oranžno ali rumenkasto nadahnjene. So odlična strukturna rastlina tako za umirjene kombinacije s sivo in belo kot za umiranje bolj pisanih kombinacij. Nekaj posebnega so še vedno povešave sorte, v zadnjem času je mogoče dobiti tudi zelo velike sadike, ki v cvetličnih loncih naredijo močan in zanimiv učinek.
Katera zdrži dlje
Mnogi na hitro rečejo, da ne bodo kupili belih sort, ker porjavijo, a sam kupca vedno vprašam, kam jih bo posadil. Če bodo vrese rasle v cvetlični posodi, ki ne bo izpostavljena dežju, potem imajo tudi bele dobre možnosti, da ne postanejo rjave. Kadar bele, roza ali druge vrese namreč postavimo na suhe lege, barva postane le bolj zamolkla, cvetovi pa ne porjavijo kot na dežju, kjer vlaga naredi svoje. A pravkar zapisano velja bolj kot ne za sorte, ki cvetov ne razprejo, ampak ostanejo v popkih. Tudi pri sortah z močno razprtimi cvetovi je zgodba podobna, a za odtenek manj uspešna.
Pravilna rez
Po sajenju pogosto pozabimo na sadike, in če jih ne obrezujemo, so grmiči kmalu razpotegnjeni, redki in precej visoki. Če želimo lepe goste preproge, jih moramo po cvetenju ali pa zgodaj spomladi porezati. Odstranimo vse pokončne poganjke, na katerih so bili cvetovi, in pustimo le gosto zeleno osnovo pri tleh. Tako bodo vsako leto pognale večje število novih poganjkov in razvile obilico novih cvetov.
Povsem nekaj drugega je s spomladansko reso. Ta potrebuje nevtralna do malce bazična tla, zato jo tudi pogosto najdemo na plitkih tleh na apnencu ali dolomitu. Zagotoviti ji moramo predvsem odcedno rastišče in vsaj nekaj ur sonca, če želimo, da bo zelo gosta in bo bujno cvetela. Ko se vrasteta, sta obe precej odporni proti suši, potrebujeta pa tudi malo hranil. Zelo pomembna pa je pravilna oziroma pravočasna rez. Obe porežemo vse do osnove (kjer ni več cvetov) takoj po cvetenju. Tako imata dovolj časa, da razvijeta nove poganjke s cvetnimi popki.precej odporni proti suši, potrebujeta pa tudi malo hranil. Zelo pomembna pa je pravilna oziroma pravočasna rez. Obe porežemo vse do osnove (kjer ni več cvetov) takoj po cvetenju. Tako imata dovolj časa, da razvijeta nove poganjke s cvetnimi popki.
Kako jih gojiti
Jesensko vreso pogosto dojemamo in tudi uporabimo kot sezonsko rastlino in jo po cvetenju enostavno zavržemo, a če imamo vsaj približno nevtralna tla, ki jim dodamo še nekaj substrata s kislo reakcijo, jih lahko na soncu ali v polsenci zelo uspešno gojimo več let. Če so zadovoljne s tlemi, tvorijo goste preproge in vsako leto navdušijo z obilico cvetov. Najpogostejša napaka se zgodi ob samem sajenju. Če želimo jesensko vreso gojiti kot trajno rastlino, moramo sadikam močno raztrgati oziroma razrahljati koreninsko grudo, ki je vedno zelo zbita in gosta. Če tega ne storimo in je prve tedne ne zalivamo, se gruda takoj izsuši, tudi če je okoliška prst vlažna, in rastlina se kmalu posuši.
