Politik in šolnik Fran (Franjo) Voglar je bil rojen 5. oktobra 1877 v Nadbišcu pri Voličini v Slovenskih goricah kmetu Vidu in Ivani, rojeni Kocbek, umrl je 17. oktobra 1925 v Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Spodnji Voličini, klasično gimnazijo pa v Mariboru. Študij klasične filologije in slavistike na Dunaju (1899-1903) je leta 1904 uspešno zaključil z diplomo (hkrati je bil od 1900, ko se je poročil, domači učitelj pri plemiških družinah, med drugim Thurn-Taxis). Kot suplent je učil na gimnaziji v Celju (1903-1905) in Št. Pavlu v Labotski dolini (1906-1912), potem je bil v Mariboru profesor na klasični gimnaziji (1912-1921) in realki (1917-1918) in od leta 1922 do smrti ravnatelj ženskega učiteljišča. Narodnopolitično je začel delovati v Mariboru med prvo svetovno vojno, ko je delal v različnih organizacijah (Slov. šola, CMD, Dramatično društvo) in podpiral slovenska narodna prizadevanja.
Že pred izbruhom prve svetovne vojne, zlasti pa med njo je imel Voglar stike z mnogimi štajerskimi narodnjaki. Predsedoval je Dramatičnemu društvu v Mariboru, in ker "ni moglo biti predstav", je Voglar ustanovil pevski zbor. Zbiral je podpise za Majniško deklaracijo (1917) in januarja 1918 organiziral shod Jugoslovanske demokratske stranke (JDS). Disciplinski preiskavi zaradi tega shoda se je izognil, ker je bilo konec vojne.
Po prvi svetovni vojni je bil tajnik Narodnega sveta (NS) za Štajersko v Mariboru, ki je bil ustanovljen 26. septembra 1918. V tem organu je po nareku dr. Franja Rosine tudi napisal dekret o imenovanju Rudolfa Maistra za generala. Ta dekret je tipkal kar trikrat, saj se je zaradi velike vzhičenosti ob sprejetju te pomembne odločitve prevečkrat zatipkal, kar je tudi priznal. V prevratnem času leta 1918 je imel izjemno pomembno vlogo in bil veren kronist odločilnega dogajanja v bojih za slovenski Maribor in slovensko Štajersko. Zabeležil je, da je to nalogo opravil zaradi priložnosti, ki se je ponudila za narodno osvoboditev Štajerske. Takšne priložnosti bi bilo škoda izgubiti. Funkcijo tajnika NS je prevzel že na ustanovnem sestanku. O delovanju v NS je nekoč zapisal: "To so bili časi, v katerih so ure tekle zelo hitro, dogodki so se vrstili z bliskovito naglico in treba je bilo sprejemat i hitre in domišljene odločitve. O, spominjam se, kako se je iskrilo, ko sta Verstovšek in Rosina kresala mnenja in je svoje dodal še gromovnik Kovačič ... Sprašujete, če se mi je kdaj tresla roka in ali sem bil kdaj v skrbeh? Oja!"
Dekret o imenovanju Rudolfa Maistra za generala je tipkal trikrat
Narodni svet za Štajersko
Narodni svet za Štajersko je pod vodstvom predsednika dr. Karla Verstovška in podpredsednikov dr. Franja Rosine ter dr. Josipa Hohnjeca v trimesečnem času svojega delovanja (26. 9.-30. 12. 1918) utemeljil vsa najpomembnejša dejanja narodne osvoboditve na slovenskem Štajerskem. V oktobru 1918 je po mestih z nemško upravo ustanovil več krajevnih odborov in narodnih straž, 29. oktobra 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, pa je odpravil avstrijsko državno upravo in uvedel samostojno vlado NS. Prvega novembra 1918 je prevzel tudi pošto in železnico, majorju Rudolfu Maistru pa podelil čin generala ter izročil vrhovno poveljstvo nad vsem vojaštvom, ki je bilo podrejeno svetu.
Mariborski dijaki so bili Maistrovi kurirji
Dušan Voglar je očetove spomine na Maistra in deda Frana Voglarja strnil v več poglavij. "Že pred 1. novembrom so člani vodstva mariborskega narodnega sveta, izpričano tudi Fran Voglar, imeli stike z Rudolfom Maistrom in nekaterimi drugimi častniki in podčastniki slovenskega rodu. Pomembno je bilo, da je Narodni svet v času, ko so bile telefonske povezave še redke in so bile predvsem pod nadzorstvom takrat še nemško-avstrijskega poštnega osebja, lahko naglo in zanesljivo navezoval stike z različnimi osebami. Tajnik Fran Voglar si je za takšne kurirske naloge priskrbel skupino dijakov. Mednje je uvrstil tudi svojega sina Vladimirja, takrat dijaka na učiteljišču. Prav na učiteljišču je moj oče na eni strani doživljal samopašno uveljavljanje nemštva in nasilnost nemških pa nemčurskih sošolcev, na drugi pa občudoval narodno zavednost skupine slovenskih profesorjev, med njimi zlasti Ljudevita Pivka, ter se s slovenskimi sošolci zgledoval po njih. Zato se je veselil, tako mi je pravil v mojih mariborskih dijaških letih po osvoboditvi 1945, priložnosti, da lahko sodeluje v dogajanju za osvoboditev Maribora izpod narodnostnega zatiranja Slovencev.
V svojem poznejšem prebiranju različnih spominov in poročil o boju za slovensko severno mejo sem postal pozoren na nekaj podatkov o kurirjih tajnika Frana Voglarja. General Rudolf Maister se je, kakor je napisal v svojem članku, nanje oprl znamenitega 1. novembra. Tega dne se je major Maister, naj bo še znova povedano, na sestanku poveljnikov polkov uprl načrtu mariborskega štacijskega (garnizijskega, mestnega) poveljnika polkovnika Antona Holika za zagotovitev reda, predvsem pa za zagotovitev priključitve Maribora in širšega štajerskega območja k Avstriji. Na tem sestanku je Maister razglasil, da je Maribor del južnoslovanske države in da prevzema v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko. S tem se je uprl ne samo svojemu vojaškemu predstojniku, temveč tudi sklepu nemško nacionalističnega mariborskega občinskega odbora 31. oktobra, da je Maribor s široko okolico del nove nemško-avstrijske države.
Po uklonitvi neslovenskih podpolkovnikov, polkovnikov in brigadirja njegovim ukazom je Maister skupaj s stotnikom Edvardom Vaupotičem ukrenil vse, da je meljska vojašnica prešla v roke slovenskih vojakov. Nato je odšel v Narodni dom. Želel je izdati navodila slovenskim vojakom tudi v drugih enotah in vojašnicah. 'Zato sem prosil,' je pozneje poročal Maister, 'tajnika Voglarja, naj razpošlje k polkom ljudi, ki bi privedli vsaj po enega slovenskega častnika ali podčastnika v Narodni dom. Profesor Voglar je izdal zadevna naročila dijakom, ki jih je bilo precej na dvorišču. Izbrani so oddirjali vsi ponosni kot 'prvi jugoslovanski mariborski kurirji' (poudaril R. M.), kakor sem jih pozdravil jaz.'
V nedeljo z vlakom iz Beograda
Po ustanovitvi nove jugoslovanske države, Kraljevine SHS, je bil Fran Voglar poslanec JDS v začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu (1919-20). Kot poslanec se je vsako nedeljo pripeljal domov v Maribor in prirejal številne shode in sestanke. Bil je član mestnega šolskega sveta, kasneje zelo vnet in delaven občinski odbornik. Več let je uspešno vodil krajevno organizacijo JDS v Mariboru in bil član njenega izvršnega odbora v Ljubljani. Izvoljen je bil tudi za člana mariborskega načelstva in je veliko storil za razširjanje demokratičnih idej v mestu. Bil je odgovorni urednik liberalnih dnevnikov Mariborski delavec (1919-1920) in Tabor (1920-1921).
Sodeloval je pri ustanovitvi Mariborske tiskarne (1919) in SNG Maribor. SNG je bil ustanovljen 27. septembra 1919, ko je bila na odru tudi prva predstava, in sicer uprizoritev drame Tugomer v režiji Hinka Nučiča. Franjo Voglar je bil tudi predsednik sveta mariborske Mestne hranilnice.
Njegova rojstna hiša v Nadbišcu nad Voličino v Slovenskih goricah ne stoji več. Domačini se družine Voglar le še bežno spominjajo. Še najbolj njegovega sina Zlatka Voglarja, ki je bil zdravnik in čigar družina se je med drugo svetovno vojno zaradi bombardiranja Maribora zatekla iz mesta ob Dravi k Martinu Voglarju v Nadbišec. Njegov pokojni sin Vladimir Voglar (1903-1990) je bil učitelj. Najbolj je poznan njegov vnuk Dušan Voglar, urednik, literarni zgodovinar, prevajalec in dramaturg.
Z bogatimi izkušnjami, ki jih je Fran Voglar kot mlad profesor pridobil v javnem udejstvovanju v Celju, se je lahko po preselitvi v Maribor brez težav kmalu uveljavil tudi v mestu ob Dravi. V narodnostno politiko se je vključil že pred prvo svetovno vojno, aktivno deloval tudi v medvojnem času ter seveda po končani prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrske monarhije. Postal je eden od stebrov NS in administrativna Maistrova desna roka. Aktivno je deloval kot predsednik Dramatičnega društva Maribor in poskrbel, da se je kljub vojnim časom v mestu odvijalo nekaj kulturnih prireditev. Dramskih predstav sicer ni bilo, zato pa je Voglar organiziral pevske zbore in njihove koncerte, ki so bili edine kulturne prireditve v mestu. Delo v NS v prevratnem času je bilo izredno naporno in je tudi Voglarju pustilo posledice. Čeprav se je kmalu po ustanovitvi prve jugoslovanske države, Kraljevine SHS, umaknil iz aktivnega političnega življenja in deloval kot profesor in ravnatelj, je bil nekako še vedno vključen v mnoge mestne aktivnosti.
Srce mu je opešalo
A počasi ga je vse bolj načenjalo zdravje in 16. oktobra 1925 ga je med poukom zadela kap. Nezavestnega so takoj odpeljali v mariborsko bolnišnico. Tam se je za hip še zavedel, a kmalu spet padel v nezavest in umrl. Pogreb je bil 19. oktobra 1925. leta izpred Mestne hranilnice na Slomškovem trgu. Udeležili so se ga številni Voglarjevi sodelavci, prijatelji in predstavniki mariborskega javnega, kulturnega in političnega življenja.
