Franjo Izlakar, dobitnik šestih paraolimpijskih kolajn: "Najlepše darilo, kar sem jih dobil za rojstni dan"

Športnih uspehov je bilo v njegovi karieri ogromno, zlasti na tekmovanjih najvišje ravni za športnike invalide v suvanju krogle in metu diska. Franjo Izlakar je na paralimpijskih igrah prvič nastopil leta 1980 v nizozemskem Arnhemu, nato v New Yorku, zatem pa še v Barceloni 1992, Atlanti 1996 in Sydneyju 2000. Z vsakih od iger se je vrnil z vsaj eno kolajno. "Spomini na paralimpijske igre niso zbledeli. Ob različnih priložnostih te dogodke podoživljam. Nastopi na paralimpijskih igrah so bili najlepši del moje športne poti. A ne le zaradi dosežkov, tudi zaradi druženja, spoznavanja novih ljudi, dežel in kultur v njih. Ko sem tekmoval, so me vedno prevevali prijetni občutki, ob zmagah so bili toliko slajši. Nikoli ne bom pozabil, koliko gledalcev je spremljalo tekmovanja, zlasti paralimpijske igre, in nam viharno ploskalo."

Po Sydneyju je Izlakar še nekaj let tekmoval, nato pa leta 2005 na evropskem prvenstvu na Finskem z osvojitvijo bronaste kolajne v suvanju krogle sklenil sijajno športno pot. Krogla je tudi sicer bila njegova paradna disciplina, leta 1992 jo je na paralimpijskih igrah v Barceloni sunil 12,82 metra daleč in postavil svetovni rekord v njegovi kategoriji, ki je bil v veljavi 17 let; v metu diska je dosegel paralimpijski rekord. V obeh disciplinah je osvojil zlato kolajno. "Kolajni v Barceloni sta mi najbolj pri srcu, saj sem ju osvojil za mlado državo Slovenijo," odločno pove dolgoletni član Športnega društva Invalid Maribor.

Zdravje mu je začelo pešati

Da sklene športno pot, se je Izlakar odločil iz dveh razlogov. Prvi je bil, da so prihajali mlajši tekmovalci, željni rekordov in kolajn, s katerimi se je vedno težje kosal, drugi, veliko pomembnejši, pa je bil povezan z zdravjem. "Zdravje je z leti začelo pešati, na tekmovanja se nisem mogel pripraviti tako, kot sem si želel," razloži Izlakar, ki ima od rojstva cerebralno paralizo. "Mama je imela težaven porod, zdravnik se ni odločil za carski rez, ampak je prijel mojo levo rokico, vlekel zanjo in posledice so bile poškodbe živčevja, ki so prizadele levo stran telesa. Starši tega, da imam prizadeto levo stran telesa, niso vedeli, dokler se nisem začel kobacati; takrat so se pokazale posledice prizadetosti, ki so zaznamovale moje življenje," s trpkim glasom pojasni nekdanji športni as, ki je leta 2001 dobil zaposlitev pri Športni zvezi Maribor. Tam je med drugim urejal spletne strani, na katerih so objavljene informacije o športnih in rekreativnih dogodkih v Mariboru. Čeprav je bilo njegovo zdravstveno stanje iz leta v leto

Trikrat zavrnjena prošnja za invalidsko upokojitev

Avgusta letos, ko sem Franja obiskal v njegovem enosobnem stanovanju na Ferkovi 18 v Mariboru, sva govorila o njegovih zdravstvenih tegobah, vmes pa je potarnal, da so vse tri prošnje, ki jih je naslovil na invalidsko komisijo ZPIZ-a z željo, da ga invalidsko upokojijo, končale v košu.

"V bolniškem staležu sem domala štiri leta. Imam več zdravstvenih težav, največjo z levo nogo, na kateri imam večcentimetrsko odprto rano. Ta se redko zaceli, ko pa se to zgodi, se čez nekaj dni spet odpre, to se dogaja ves čas. Vsak drugi dan jo patronažna sestra preveže. Zaradi bolečin težko stopim na nogo, tudi oteka mi, hoditi skorajda ne morem. Zdravniki so v meni prepoznali več bolezni in postavili kar osem diagnoz, ki so povezane z boleznijo črevesja, srca, ledvic ... Zaradi bolezni črevesja jemljem biološka zdravila in številna druga, a z njimi si le lajšam bolečine. Moje zdravje je vedno bolj krhko," se priduša. "Iz stanovanja grem le, če moram v bolnišnico ali k zdravniku, po navadi se peljem s taksijem, tudi z reševalnim vozilom sem se že peljal. Ždim doma, ne vem, kako dolgo bo to še trajalo. Leta 2019 sem dobil odločbo ZPIZ-a, po kateri naj bi delal štiri ure na dan. A kako? V službo ne morem, saj potrebujem prevoz, med delom noga trpi, čeprav je delo sedeče. Nikoli nisem bežal od dela in odgovornosti, a če ne gre, ne gre. Mojo vlogo za invalidsko upokojitev je invalidska komisija že trikrat zavrnila z obrazložitvijo, da moje zdravljenje še ni končano. Ja, kdaj pa sploh bo, če je vedno slabše? Sedaj čakam na četrto obravnavo, upam, da ne bom spet razočaran, takrat avgusta ni skrival bojazni najuspešnejši slovenski športnik invalid.

Upal, da bo njegov primer dobil epilog

Po bitkah za kolajne na športnem področju, iz katerih je večinoma izšel kot zmagovalec, je Izlakar pred dnevi vendarle dočakal zmago tudi v zasebnem življenju. "Invalidska komisija ZPIZ-a je moj primer nazadnje obravnavala leta 2019, takrat tretjič, dobil sem negativen odgovor, pritožil sem se, a so v Ljubljani pritožbo zavrnili, so mi pa priznali invalidnost tretje kategorije," pojasni Izlakar. "Nisem se vdal v usodo in tudi moj zdravnik ne; junija letos je invalidski komisiji poslal prošnjo z dopolnjeno dokumentacijo za ponovno obravnavo moje invalidnosti oziroma zdravstvenega stanja. Dokumentaciji so bili priloženi tudi vsi pomembni izvidi in obrazci, ki jih je izpolnil moj delodajalec, torej Športna zveza Maribor. Od ZPIZ-a sem dobil sporočilo, da se moram 15. novembra oglasiti na Zagrebški 20 v Mariboru, kjer bo moj primer obravnavala invalidska komisija. Zadovoljen sem bil, da se je zadeva začela premikati," nam je med zadnjim obiskom razložil Franjo, ki je nestrpno čakal na pogovor.

"Zdravnica in zdravnik sta me lepo sprejela, izročil sem jima še nefrološke izvide, ki sem si jih medtem pridobil. Po krajšem pogovoru sta mi dejala, naj ležem na bolniško posteljo in dvignem nogo, na kateri je rana, med ogledom pa sem jima tudi razložil, kakšne težave mi povzroča. Tudi drugo o mojem zdravstvenem stanju ju je zanimalo. Po pogovoru in pregledu sta mi dejala, da lahko grem domov. In sem šel, z občutkom, da bo moj primer vendarle dobil epilog - pozivnega zame, seveda. Upal sem, da bodo na podlagi zdravstvene dokumentacije naposled sprevideli, da nisem več za delo, ampak za v pokoj."

Najlepše darilo za rojstni dan

Po le treh dneh od pogovora z invalidsko komisijo ZPIZ-a v Mariboru je Franjo Izlakar 18. novembra dobil sporočilo, da so njegov primer posredovali invalidski komisiji v Ljubljani. Kar naj bi pomenilo, da je od invalidske komisije v Mariboru dobil zeleno luč za invalidsko upokojitev. "V Ljubljani bi lahko spremenili odločitev mariborske komisije, jo potrdili ali ovrgli. Po moji glavi je rojilo marsikaj, in ko mi je 26. novembra, na moj 56. rojstni dan, poštar prinesel priporočeno pismo, sem bil na trnih. Kdo ve, kakšno je sporočilo. S strahom sem ga odprl in v njem zagledal odločbo. Ko sem jo začel brati, so se mi tresle roke, zlagoma vedno manj, in ko sem prebral, kaj piše, se je na mojem obrazu začel zarisovati nasmeh. V odločbi je pisalo, da je moje zdravljenje končano in, najpomembnejše, da sem po sklepu invalidske komisije ZPIZ-a od 1. decembra invalidsko upokojen. To je bilo najlepše darilo, kar sem jih kdaj dobil za rojstni dan. Moja večletna agonija se je končala, sicer moram počakati še na pravnomočnost odločbe, jaz se nanjo ne bom pritožil, verjamem, da se tudi moj delodajalec ne bo. Ne vem še, kako visoka bo pokojnina, a me v tem trenutku to ne zanima preveč, pomembno je, da sem dočakal upokojitev. Ostale pa bodo zdravstvene težave, še naprej bom bolehal, moral hoditi k zdravnikom, jemati zdravila in še kaj," pojasni Izlakar. Pri tem pa ne pozabi omeniti tistih, ki so mu v minulih letih stali ob strani, spremljali njegovo zdravstveno stanje in ga podpirali: "Hvala Olimpijskemu komiteju Slovenije, Športni zvezi Maribor, Športnemu društvu Invalid Maribor in posameznikom za podporo, ki me je navdajala z upanjem, da bo tudi meni zasvetila luč na koncu predora."