Gram športne pozornosti

Če celo življenje piješ cedevito, morda nikoli ne boš olimpijski šampion, lahko pa se ti posreči izreči kaj šampionskega o športu. Ker je v moji duši tudi precej športnika, sem tudi iz profesionalnega zanimanja v roke vzel nekaj izvodov kultnih Sportskih novosti, ki so ravno te dni natisnile svoj dvajsettisoči izvod. Pomemben novinarski dosežek v času krize tiska, nedvomno. Spodobi se jih podpreti vsaj z nakupom nekaj edicij v času dopustniškega bivanja na najlepši obali. V Sloveniji žal tega darila športu ni mogoče kupiti. Obstaja sicer neka klonirana verzija, ki pa deluje enako, kot če bi brali Alana Forda v slovenščini. Petdesetletnika se bere izključno v prevodih Nenada Brixyja, vse drugo je zaman.
A potem listanje Sportskih prinese staro zgodbo. Fuzbal, fuzbal in fuzbal. Pa potem dolgo nič, nato preostali kolektivni športi. Pa nekaj malega o individualnih, bazičnih športih, ki bi si za moj okus in moje razumevanje tekmovalnega športa morali zaslužiti precej več pozornosti. Na isti način so sicer ustrojeni tudi vsi drugi svetovni športni dnevniki.
Prejšnji teden sem na službeni poti vzel v roke nekaj izvodov francoske L'Equipe. Bolje. Fuzbala za pol cajtnga, a meni so se odkupili s kvalitetnim poročanjem z atletskega svetovnega prvenstva v Dohi.
Fuzbal je pač nesporni komercialni (straho)vladar športa. Njegova oglaševalska moč je očitno večja od vseh drugih športov skupaj. Športni uredniki in novinarji v komercialnih medijih pač dajejo potrošnikom, česa si največ in najbolj želijo. Tudi velika večina komercialnih televizijskih športnih kanalov pokriva samo fuzbal. Medijska oziroma novinarska obdelava športa je postala izrazito enodimenzionalna. Kapitalsko enodimenzionalna.
Še nekoliko bolj nevarno enodimenzionalnost pa sem zasledil v kultnih Sportskih. Šport in športno novinarstvo bi morala po definiciji slaviti in negovati vrednote univerzalne odprtosti. Konec septembra se je zgodil največji slovenski kolesarski uspeh, zmaga Primoža Rogliča na krogu po Španiji. Kako so to pospremile Sportske? Skrajno ignorantsko. V zelo skromni notički, ki je bila (podjebantsko?) naslovljena Danec slavil na ulicah Madrida ali nekaj takega. Pa gre za kolesarstvo, enega ključnih bazičnih športov, povrh pa je zmagal hrvaški sosed. Je najboljša novica tista, ko sosedu crkne krava, najboljša tudi v športu? Očitno. Enako zelo skromno, količinsko in vsebinsko, je bilo tudi poročanje Sportskih o športnem fenomenu, ki je iz okvirov vrgel Slovenijo. Odbojki. Hrvaškemu športnemu novinarstvu v bran lahko cinično zapišem, da se je odbojkarska vročica zgodila čez noč, dobesedno med prvenstvom, tako da jim ni uspelo pravočasno novinarsko reagirati.