(INTERVJU) Aleš Šteger: Živimo v svetu iracionalnosti in ratio je nujen

Pesnik Aleš Šteger je predlani junija z ženo tri dni in noči preživel s šamani v amazonskem gozdu. Nastale pesmi, zbrane v knjigi, nagovarjajo dušne ljudi, iskalce, bralce z odprtim srcem in z željo spoznati. Pričevanje je izšlo pri Založbi Pivec.
Ali ni pisanje poezije praviloma početje v posebnih stanjih zavesti?
Jezik je sprožilec drugačnih stanj zavesti. Običajno je najprej neki instinktivni nagib, magnetno polje, vzbujena pozornost. In šele preko ubesedovanja se zgodi neki zamik, poglobitev zavesti. Vidimo, kar je očitno, pa smo običajno za to očitno slepi. Mislim, da to doživlja vsak od nas. V primeru Pričevanja je bilo obratno. Najprej je bila zavest, jasna, oblikovana, ki se je polastila jezika. In mene z njim.
Torej ni šlo za izklapljanje racionalnosti, ki bi bilo nujno za pot na konec sveta?
Ne zanima me izklapljanje ratia. Živimo v svetu iracionalnosti in ratio je nujen. Problem nastane, ko logicistično, mehanično mišljenje zaduši, prekriči, zatre vse druge oblike mišljenja in spoznavanja, instinktivno, čustveno, mistično, duhovno. Vse, kar ni neposredno dokazljivo. Isti ratio, ki nam pomaga v vsakdanjem preživetju, kaj hitro postane porogljiv posmehljivec in uničevalec. Naša doba je doba hitrega logicističnega posmehovanja in diskvalifikacije oblik mišljenja, doživljanja in modusov bivanja, ki za materialistično civilizacijo niso profitabilni na kratek rok. To zožanje človeka vodi v civilizacijski eksodus in vse, kar je bilo v nas samih preglašeno z našim ratiem, se temu upira. Od tod verjetno tudi potovanje na konec sveta, ki ga omenjate, potovanje, ki je obenem knjiga Pričevanje.
Kaj je torej potovanje na konec sveta? Kaj in kje je konec sveta?
Je stanje v meni. Je stanje v vsakem od nas, ki ga nosimo s sabo in ki mu le v redkih trenutkih stopimo iz oči v oči. Ker je preprosto preveč ekstremno in rizično. To je stanje, kjer se lahko zgodi prav vse.
Raziskovalec zavesti Marjan Ogorevc mi je razlagal, da je v Peruju na šamanskem ritualu po pitju ajavaske, mešanice zelišč, ki sproža vizije, dobil odgovore, ki jih je iskal, in mu je veliko stvari postalo bolj jasnih. Ali ste tudi vi na tak način, ki je navzven paradoksalen, iskali odgovore, da vam je potem vse bolj jasno in da je poezija jasna?
Poezija je vednost. Pesnik je zgolj občasno njen gostitelj. Ne domišljam si, da sem vedec, ravno nasprotno, v svojih tekstih sem ponižen iskalec. Jasnina tudi ni trajno stanje, je pa seveda res, da vsaka izkušnja pusti v nas trajno sled, na katero se je mogoče kasneje opreti. Najlepše pri poeziji je prav to, da nič, absolutno nič ne ostane prikrito, marveč je vse čista navzočnost, popolna razkritost. Ravno zato se lahko s poezijo hranimo enako izdatno še tisočletja po tem, ko je bila napisana.