(INTERVJU) Alpinist Milan Romih: S pravim prijateljem je tudi težka stena malce lažja

Desetkrat je bil v Himalaji in osemkrat v Andih. Stal je na treh osemtisočakih, Lotseju, Čo Oju in Šiša Pangmi, ter 34 šesttisočakih. Najbolj ga je zaznamovala Aconcagua, v njeni južni steni je potegnil tri prvenstvene smeri, še eno v severni steni Huandoya. Pa zanj niso le stene in vrhovi tisti, ki štejejo. Gore nasploh so veličastni in skrivnostni kraji, o tem pripoveduje in piše v svojih knjigah. Prva potepanja po osupljivih pokrajinah Andov in Himalaje mu ostajajo v spominu nekje med resničnostjo in sanjami, skupaj z nikoli dokončno izpolnjeno ljubeznijo, ki je po vseh teh letih plezanja in odprav še vedno z njim, še zmeraj je polna sanj, iskrivosti, neznanega. Zato se vedno znova vrača k osamljenim gorskim potem in travam, o katerih se zdi, da segajo do oblakov, ko se skoznje zableščijo najvišji vrhovi. In še bolj zaradi prijateljev, tistih pravih, z močnim stiskom roke, z nasmehom, v katerega se ujame veter, in očmi, ki si drznejo sanjati enake sanje. Prijateljev, ki jih na različnih koncih iste vrvi povezuje brezpogojno zaupanje. Prijateljstvo je vez, ki se ne da pretrgati, pravi Milan Romih. Mnogih njegovih prijateljev ni več, a si z njimi še vedno deli spomine na nepozabna doživetja. Bralcem pa jih razkriva v svojih dveh knjigah. Njegov knjižni prvenec Takrat me počakaj, sonce so primerjali s kultno Zaplotnikovo Potjo, pred kratkim izšla Skozi trave oblakov pa je poetična oda prijateljstvu.
Kaj fanta, ki odrašča v Slovenski Bistrici, pod gozdnatim Pohorjem, daleč od visokih skalnatih sten, potegne v alpinizem?
V hribe sem začel hoditi že zgodaj. V osnovni šoli sem obiskoval planinski krožek, ki ga je vodil Ivan Šturm. Hodili smo po okoliških hribih. Potem se je eden od prijateljev vpisal v alpinistično šolo, in ko nam je pripovedoval o teh dogodivščinah, smo šli še drugi. Plezali smo v stenah v Logarski dolini, na Mrzli gori, Ojstrici, Planjavi, Rinkah. To je postal naš poligon, kjer smo se kalili. Potem smo nadaljevali v Julijcih, klasične smeri, Aschenbrennerjeva v Travniku, Čopov steber v severni triglavski steni ... In tako vedno več, dlje, višje.
Po kom ste se takrat zgledovali?
Največ po Frančku Knezu in Nejcu Zaplotniku. Franček je bil mojster, upravičeno so ga imenovali guru, še vedno je nedosegljiv. Nejc pa je v plezanje pripeljal še duhovno plat. Oba sta še zmeraj moja vzornika.

Prijateljstvo je vez, ki se ne da pretrgati

Veliko omenjate prijatelje in prijateljstvo, tudi v knjigah. Je razlika, če plezaš s pravim prijateljem ali zgolj z naključnim soplezalcem? Je ta čustvena povezanost s človekom na drugem koncu iste vrvi, s katerim si delita sanje in hrepenenje pa seveda zaupanje, pomembnejša kot alpinistično znanje, tehnika?
Vsekakor. Meni prijateljstvo izjemno veliko pomeni. To je blagoslov, ki nam je dan in bi ga morali bolj ceniti tudi v vsakdanjem življenju, v hribih pa še posebno. Ne znam si predstavljati, da bi šel na visoko goro ali v težko steno z nekom, ki ni moj pravi prijatelj. Prijateljstvo je dokončna vez, ki se ne da pretrgati, je obojestransko zaupanje. S pravim prijateljem postane tudi težka stena malce lažja.
Pravite, da so gore lahko prave le s pravimi ljudmi. Brez prijateljstva ti ne dajo tistega najlepšega in najtoplejšega, kar se skriva v njih.
Tudi če samo sedim pred Aljaževim domom v Vratih in gledam severno triglavsko steno, mi je lepše, če je še kdo z mano. Bolj topel občutek je. Vedno je lepo, če se lahko o lepotah, ki jih opazuješ, s kom pogovarjaš. Sam jih lahko podoživljaš tudi še kasneje.

Dve močni ljubezni

Mnoge plezalce premami bližina vrha, da gredo čez vse meje. Verjetno se je izjemno težko v takih trenutkih racionalno odločati, se obrniti tik pred ciljem, ki je na dosegu roke. Ste bili kdaj v taki dilemi?
Meja, do kam iti oziroma kdaj se obrniti, nikoli ni jasno zarisana, zlasti v Himalaji ne. Največ, kar lahko narediš, je, da dobro poznaš samega sebe, da vidiš to mejo in se še pred njo obrneš. Tako ne greš čez rob, onkraj katerega se ne moreš več racionalno odločati. Sam nikoli nisem tvegal omrzline ali poškodbe za dosego vrha. Tudi za Everest ne. Takrat sva bila Acom Pepevnikom že v predzadnjem taboru na višini 7800 metrov. Tam je močan veter pritisnil šotorsko platno ob prižgan kuhalnik in v trenutku se je vse vnelo. Sam sem bil takrat ravno brez rokavic, ker sem kuhal, in potem ko sva rešila, kar se je rešiti dalo, sem ugotovil, da prstov ne morem več ogreti. Raje sem se odločil za povratek, čeprav je Aco šel naprej in je tudi dosegel vrh. Pa mi ni žal, mislim, da sem se prav odločil. Nikoli nisem mislil, da je gora vredna tega, da vzame del tebe ali se zgodi še kaj hujšega.

Največji izzivi so v visokih gorah

Kam gre vrhunski alpinizem? Kako sodobni svet s svojim materializmom in individualizmom vpliva nanj? Ne mislim samo na komercialne odprave, tudi vrhunski alpinizem ni imun za komercializacijo.
Komercialne odprave so biznis, s tem so alpinizmu naredili ogromno škode. Everest so popolnoma degradirali, vzpon nanj ne velja več praktično nič. Podobno se že dogaja tudi na Čo Oju in Šiša Pangmi. Vsa druga pobočja s težkimi smermi pa samevajo. V vrhunskem alpinizmu zdaj štejejo le majhne odprave, tudi v Himalaji plezajo v alpskem slogu. Imajo pa tudi v vrhunskem alpinizmu veliko vlogo sponzorji, ki hočejo vedno več in več, mej ne postavljajo več plezalci sami, ampak jih postavljajo sponzorji. V ta stroj se je ujel denimo Tomaž Humar. Naši mladi alpinisti, meni je najbližje Luka Lindič, imajo zelo visoko postavljene meje. Težko je preseči tiste, ki so jih postavili Silvo Karo, Janez Jeglič, Franček Knez, Stane Belak - Šrauf in drugi.
Višje se res ne da več, težje pa?
Koliko je še nepreplezanih sten! Izzivov ne bo zmanjkalo, je pa vprašanje, koliko so mladi danes še pripravljeni žrtvovati za alpinizem. Trend upadanja alpinizma je opazen globalno, predvsem zaradi športnega plezanja, ki postaja vse bolj priljubljeno. Po svoje je to razumljivo, saj je lahko dosegljivo, ni tako nevarno kot alpinizem, ni finančno zahtevno, do plezališča se udobno pripelješ z avtom. Saj se tudi sam zdaj ukvarjam predvsem s prostim plezanjem, enako kot večina mojih prijateljev. Ampak ko smo bili mladi, so bila plezališča za nas odskočna deska. Ko si se dokazal v njih, si bil zrel za velike stene in visoke gore. Danes pa mladi kar v plezališčih ostanejo. A mislim, da se bo trend spet obrnil. Največji izzivi so pač v visokih gorah.