Naslednje leto bo dopolnil 70 let. In čeprav ima Borisav Bora Đorđević težave z nogami, je še vedno v solidni formi. Uživa, nam je dejal, da lahko spet prepeva na koncertnih odrih. Tudi v teh dneh je bil veliko na poti, tako da je fotografije in zadnje popravke pogovora za Večer v nedeljo pošiljal ob vrnitvi iz Niša, kjer je imela Čorba še en spektakularen nastop. Tako kot v nekdanji Jugoslaviji je Riblja čorba še danes med največjimi rock zasedbami v regiji.
Pred nekaj meseci sem slišala govorice, da naj bi bili v slabem zdravstvenem stanju. Ampak kolikor vidim, ste pred koncertom, ki ga boste imeli kmalu v Celju, dobro razpoloženi in očitno kar zdravi, je tako?
Hvala za vprašanje, dobro sem. Sicer mi res malo nagajajo noge, ampak to lahko pričakujemo pri nekom, ki ima skoraj 70 let. Na srečo ne pojem z nogami, ampak z grlom, ki mi presenetljivo dobro služi. Običajno se pri pevcih z leti intonacija zniža, saj se visoke tone težko odpoje, ampak jaz nimam takih težav. Pojem vse, kot je posneto, razpon glasu pa je ostal tak, kot je bil na začetku moje pevske kariere.
To pa je zanimivo. Še posebej zato, ker dolgo niste pazili na svoje zdravje. V mladosti ste bili namreč poznani tudi po pretiranem pitju alkohola.
Alkohol in druge slabe navade so stvar preteklosti. Zadnja leta ne pijem in ne kadim. Dubi (tako ljubkovalno pravi svoji ženi, op. p.) in zdravniki so mi prepovedali, tako da sem se otresel vseh slabih navad.
Zadnje leto je bilo težko zaradi epidemije, za vas pa še toliko bolj, saj ste izgubili dolgoletnega sodelavca Mišo Aleksića. Kako ste sprejeli to izgubo?
Res je. Korona nas je upočasnila in uničila. Mi smo imeli to veliko nesrečo, da smo izgubili našega brata Mišo Aleksića, zelo malo pa je manjkalo, da bi nas zapustil tudi menedžer Bane Obradović. Miša je bil eden od ustanovnih članov Riblje čorbe, moja desna roka in resnično ne morem preboleti te ogromne izgube. 16. avgusta, na njegov rojstni dan, bomo na beograjskem Tašmajdanu imeli veliki koncert v njegovo čast. Z nami bodo tudi posebni gosti. Nastopila bosta brata Jelić iz Yu grupe, Nikola Čuturilo, Đule, pevec beograjske skupine Van Gogh, in Momčilo Bajagić Bajaga, naš nekdanji član in Miševa poročna priča.
V kakšnem odnosu pa ste z Bajago, glede na to, da je pred desetletji zapustil vašo skupino?
Zaradi tega pa res ni neke zamere! Zelo dobro se razumeva, med nama vlada spoštovanje, tako da je logično, da bova na koncertu pela skupaj v čast Miše.
Zaradi korone je v Srbiji zbolelo veliko glasbenikov. Zaradi Miše vam je boleče jasno, kako se lahko konča ta bolezen … Kako torej gledate na korono?
Predvsem bi se koroni rad izognil v širokem loku. Verjamem, da je to umetno ustvarjeno zlo, ki naj bi zmanjšalo število prebivalcev in omogočilo Billu Gatesu, da zasluži še kakšno milijardo dolarjev. Ampak to je zelo učinkovito zlo, ki je odneslo našega brata Mišo, pa Dragoljuba Đuričića, basista Nenada Stefanovića Japanca, Balaševića …
Smrti se ne bojim
Ste morda zaradi smrti prijateljev tudi sami razmišljali o tem, da je konec vsak dan bližje?
Pogosto v teh depresivnih koronačasih razmišljam o smrti. Ne samo to - imel sem tudi idejo, da bi ta novi album, ki ga zdaj pridno pripravljamo in snemamo, poimenoval Dance Macabre ali Igra smrti, vendar sem si premislil, saj se smrti ne bojim. Na albumu bodo seveda tudi bolj vedre pesmi, v eni od teh bolj veselih pa gre refren takole: Bacio sam rukavicu, udario smrt po licu, izazvao kukavicu. Neka smrt dođe spreda, i u oči nek me gleda, pa nek bude kako bude, i smrt je za žive ljude. (Vrgel sem rokavico, udaril smrt po obrazu, izzval strahopetca. Naj smrt pride spredaj in me v oči pogleda, pa naj bo, kot bo, tudi smrt je za žive ljudi.)
Kot ste povedali, je bil Miša ustanovni član benda in vaša desna roka. Ste zato morda razmišljali, da bi bend razpustili po njegovi smrti?
Nikoli nisem niti pomislil na to, da bi razpustil zasedbo. Za Mišo je seveda popolnoma nemogoče najti pravo zamenjavo, ampak mi moramo nadaljevati. Če lahko na odru vztrajajo Stonesi, lahko tudi mi! Sreča v nesreči je bila, da je že vrsto let z nami kot scenski tehnik sodeloval basist skupine Orvel 69 Ivan Stanković Ivke, ki je nekoč že nadomeščal Mišo, ko ta ni mogel nastopati zaradi nekih težav.
Na Špici bo spektakel
V zadnjem času ste imeli že cel kup koncertov. Očitno vas je občinstvo že težko pričakovalo, kajne?
Očitno je res tako. Do zdaj smo nastopali v Kragujevcu na Arsenal festu pred 8000 ljudmi, kar je postal nov rekord tega festivala. V Skopju smo imeli 5000 poslušalcev, toliko kot v Inđiji, Srbobranu. Koncert v Nišu smo morali preložiti zaradi dežja, ampak smo pred dnevi potem tam res navdušili naše fene, v Despotovcu smo na moto zborovanju zabavali 2000 mokrih bajkerjev in fenov, ki jih niti dež ni odgnal s koncerta … Čakajo nas še Bitola, Banjaluka, Celje …
V Celju bo torej za zdaj vaš edini koncert v Sloveniji, kajne?
Celjski koncert je za nas izjemno pomemben tako zaradi ljudi, ki nas imajo radi, kot tudi zaradi neverjetnega entuziasta Dušana Konte, ki se je osebno angažiral za ta koncert. Še nikoli doslej v Sloveniji nismo imeli boljše reklame, zato si prav želimo na celjski Špici napraviti pravi spektakel.
Živite v Ljubljani, saj ste tu našli svojo tretjo ženo. Ste še vedno reden gost na Rožniku?
Na Rožnik se ne vzpenjam več. Moja planinska kariera se je končala z osvojitvami Rožnika - večkrat, Svete Ane in Toškega čela. Zdaj občasno osvajam Mostec.
Tisočkratno opravičilo
Nekoč ste imeli kar precej prijateljev med slovenskimi rockerji. Se zdaj, ko ste v Sloveniji, družite z njimi ali vam ne morejo oprostiti "dunajskih kočijažev", izjave, ki so jo nekoč vzeli iz konteksta in vam tako očitali, da ne marate Slovencev?
Največkrat se družim z Magnificom, ki živi v bližini. Popijeva kavo in poklepetava. Gledam, kaj vse je napisal, in zelo spoštujem njegov opus, najbolj mi je všeč pesem Pukni zoro, ki sem jo slišal v različnih verzijah v različnih jezikih. To je res svetovna uspešnica!
Kako sicer gledate na slovensko glasbeno prizorišče? Kdo od glasbenikov vam je najbolj všeč, ste morda opazili kakšne mlade upe?
Seveda zelo cenim delo Vlada Kreslina, Zorana Predina, Siddharte in vsekakor nepogrešljivih Buldožerjev. Pred kratkim sem slišal solo album Borisa Beleta in njegove zasedbe Duhovi, ki je izvrsten, čeprav ni naletel na odziv, ki si ga zasluži. Malo sem staromoden, pa mi bolj prijajo starejši avtorji, kot sta na primer Peter Lovšin in Tomaž Domicelj. Prijatelji našega benda so Mi2 - odlična zasedba in sijajni ljudje. Cenim tudi to, kar delata Laibach in Noctiferia.
Ampak moram se vrniti k izpostavljenemu v vprašanju …
Mislite na "dunajske kočijaže"? Do zdaj sem se vsaj tisočkrat opravičil zaradi neumnosti, ki sem jo naredil, ko sem dal etiketo celemu narodu. Opravičujem se še enkrat. Bolj natančno je to, da sem bil sprovociran, čeprav seveda to ni opravičilo. Tako je bilo: igrali smo v mestu Prevalje na neki veselici, ko je k naši mizi prišel neki mulec in rekel: 'Jaz ne maram Srbov, ampak tebe imam rad.' Ljubeznivo sem ga zaprosil, naj potem niti mene nima rad, kar ga je zelo znerviralo, pa je rekel, da se bo Slovenija odcepila in pridružila Avstriji. Na to ne jaz niti ne drugi pri moji mizi nismo reagirali. Kasneje sem napisal in objavil to pamflet pesem. Še enkrat se opravičujem. Nikoli se ne opravičujem nikomur za tisto, kar sem naredil ali napisal ali objavil, samo v tem edinem primeru, ker res nisem imel prav.
Mislite, da bo rock preživel tudi korono? Če je nekoč veljalo sex & drugs & rock'n'roll, bo zdaj cepivo & distanca & rock'n'roll ali kako?
Rock bo preživel. Morda. Bojim pa se, da ta smrdljivi novi svetovni red, bedna skupina Bilderberg in vsi ti bolniki, perverzni vladarji sveta iz sence ne bodo dovolili umetnosti, pa tudi rocku, da preživi. Ljudje vendarle morajo jest in piti, morajo pa tudi obiskovati koncerte.
Na katero svojo pesem ste najbolj ponosni?
Če bi se že moral odločiti, je to za zdaj Pogledaj dom svoj, anđele. To je zaščitni znak Riblje čorbe. Na novem albumu, ki bo izšel okoli novega leta, pa bo ena pesem, ki se za zdaj imenuje Oči malog psa in za katero verjamem, da je velika pesem. Je pa povsem drugačna od Anđela …
Kaj menite o novi glasbi? Je kaj upanja za prihodnost?
Upanja skoraj ni. Veliko je smeti. Spremljam predvsem našo glasbo, tuje manj. Ampak to, kar je naše, mi res ni všeč, že zaradi slabih besedil. Kot pravim v eni svojih skladb: Veštačke su zvezde prave, što pevaju, kao fol, neke polugole krave ubijaju rokenrol (Umetne zvezde so prave, ker pojejo, kot foro, neke na pol gole krave ubijajo rock'n'roll). Se pa rock vrača - imamo dobre mlade glasbenike, a malo dobrih avtorjev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
